03.08. - Domov

Danes je osemindvajseti dan našega potepanja po Burmi. Domov gremo. Bilo je lepo, ampak po skoraj mesecu dni si vsi želimo domov. Na domačo hrano in v naš ustaljen ritem. Zadnje pakiranje prtljage, zadnji zajtrk, zadnji taksi...

Med polurno vožno na letališče poslušamo lokalno glasbo. Mimo nas brzijo slike burmanskega vsakdana. Dež se še ni odločil ali bo zalival že dodobra namočeno pokrajino ali bo ponehal. Ta dežela je res nekaj posebnega. Veseli smo, da se nam je v tem mesecu tako na široko odprla. Sem se najverjetneje ne bomo več vrnili. Toliko sveta še nismo raziskali. Kdo ve, kje bomo prihodnje leto v tem času.

01.-02.08. - Yangon

Prvi dan
Eden redkih dni, ko smo si lahko privoščili jutranji spanec. Ob enajstih pa na štiriurno vožnjo v Yangon. Dan je minil zelo 'na izi'.


Drugi dan
Yangon je v tem letnim času deževen. Večkrat na dan se vlijejo močne padavine, vmes pa morda celo posije sonce. Današnji dan smo namenili nakupovanju spominkov na znameniti tržnici 'Scott market'. Nam je bilo pa že na poti tja nekam sumljivo, da so dopoldan med tednom tako dolge vrste pred kinematografi. Fino. Nihče nam ni povedal, da je danes 'full moon day of Waso'. Ena tistih polnih lun, ko so trgovine in tržnice zaprte. Smola. Danes je Budov praznik. Na ta dan je njegova mama zanosila ter na isti dan se je sam odločil za pot meništva. OK, si bomo šli pa ogledat pa znamenito Shwedagon pagodo. Ustavili smo prvi taksi in ko smo povedali kam želimo, je kar odpeljal. Drugi je v polomljeni angleščini izdavil, da je danes tam nemogoč dren in da tja danes ne pelje. Končno najdemo enega, ki nas bistro odloži eno ulico nižje. Gneča prevoznih sredstev in ljudi okoli pagode je bila res velika.

Zvečer, ko je bila že tema, smo se iz hotela odpravili ven na večerjo. Pa nismo prišli dlje kot do prvega križišča. Monsunski dež je padal tako močno, da je v kratkem poplavil pločnike in cesto. Odtoki niso požirali vse te meteorske vode. Nevaren je bil vsak korak v preko deset cm globoko vodo. Tu pločniki niso enakomerno tlakovani in že podnevi je treba paziti na vsak korak. Bilo je kot v kakšnem morečem filmu, zato smo se raje vrnili v hotel in na poti v bližnjem marketu kupili nekaj za pod zob.

30.-31.07. - Taungoo

Ob 8.30 je odpeljal naš avtobus za Yangon . S seboj smo vzeli nekaj piškotov, ni pa dosti manjkalo, da bi ponovno kupili nezrele banane. Ker pa gre osel samo enkrat na led, smo pred nakupom eno olupili in s 'kosmatimi zobmi' odhitili na avtobus. Kakorkoli. Cesta ni bila nič posebnega, sicer pa precej boljša kot na relaciji Shwebo - Monywa. Ko smo se priklopili na dvopasovnico Mandalay-Yangon je šlo še hitreje. Ta, toliko opevana nova avtocesta je zelo zanimiva. Ni asfaltirana, ampak je zgrajena iz betonskih ploskev. Tako kot sta za časa avstroogrske pri nas gradila Marija Terezija in Franc Jožef. Po eni strani je cesta zaradi dragih cestnin prazna, po drugi strani pa je polna sprehajajočih domačinov, ki po njej odhajajo na polje in se vračajo domov, ali pa le enostavno samo posedajo ob robu.    

Vožnja je trajala dlje od naše ocene, zato smo priklopili GPS na računalniku in Google Earth je pokazal, da smo že precej naprej od našega cilja. In smo šli masirat sprevodnika, ki ni uspel izdaviti niti besedice angleško. Po našem poizvedovanju tudi nihče od potnikov ni bil poliglot. Na koncu je sprevodnik rekel samo 'OK, OK'. In smo se lahko samo usedli nazaj in se prepustili toku dogodkov.

Že kar lep kos poti naprej od našega cilja je avtobus zapeljal na počivališče in tam smo presedli na lokalni avtobus, ki nas je slabi dve uri vozil nazaj gor po stari cesti do Taungoo-ja. V dežju smo iskali hotel in ga našli na odročni lokaciji. V teh malih krajih, kjer ni turistov je težko najti taksi. Ves čas ponujajo prevoz s kolesom (rikšo) ali motorjem. Nas pa je pet. In prtljaga.

Z Dr Chan-om smo razdelali plan za naslednji dan, šli večerjat in spat. Zjutraj imamo zajtrk že ob šestih. Ekipi je potrebno ves čas dopovedovati, da smo na potovanju in ne na dopustu. Danes je ves dan deževalo, želimo si da bomo imeli jutri lepo vreme. Drugače ne bo s sloni nič.

Zjutraj najprej pogled skozi okno. Jupi, ne dežuje. Po obilnem zajtrku smo se zbasali v avto in oddrveli na sever. Ob poti smo imeli čudovit razgled na kmetijske površine, kjer so kmetje orali blatna polja in sadili riž. Kasneje je pokrajina vzvalovila in na obeh straneh ceste so nas obdale plantaže tika. Plantažni tik je ista rastlina kot divji tik, le bolj skupaj ga sadijo, da raste naravnost in se ne veji toliko. Vodič nam je kazal tik po petnajstih letih, ko še ne doseže dimenzij za posek. Res raste počasi.

Med vožnjo je beseda tekla predvsem o slonih. V Burmi jih je okoli 2.000, od tega 800 divjih. S šolanjem začnejo pri treh letih starosti, traja pa polnih 16 let. Precej težje je dresirati divjega mladiča, saj ni navajen človeške bližine. Burmanski slon ima nekoliko manjša ušesa od afriškega. Tudi manjši je. Ponoči spi stoje, naslonjen na kakšno drevo in prežvekuje. Bolj drema kot spi.

Po uri in pol vožnje smo prispeli v camp. Razen ene desetletne mladičke, slonov tam še ni bilo. Menda so čez noč v gozdu nekje v okolici in jih gredo zjutraj iskat.

Imeli smo še nekaj časa, zato smo šli k reki gledat bambusne splave. V zgornjem toku reke domačini sekajo bambus, ga zvežejo v splave in pripeljejo v vas do mostu. Tam splave razkopljejo, palice znesejo iz vode in naložijo na tovornjak za prodajo.

Med opazovanjem in slikanjem splavov se je od nekod po cesti primajal prvi slon z vodnikom. Šli smo za njim in opazovali, kako ga kopa v reki. Ulegel se je v vodo, medtem ko ga je vodnik pral. Užival je kot majhen otrok. Opazili smo kako uboga na besedo. Ne bi se bilo slabo pozanimati kakšne vzgoje je bil deležen, da jo uvedemo tudi pri nas doma. Kakorkoli že, ko je bil opran so ga delavno opremili in sledil je prokaz odhoda v junglo, priprava debla in vlečenje debla na plano. Vse smo dodobra zabeležili. Itaq. Pot v gozd je bila mokra in blatna. Vsi smo se strinjali, da je prav, da se nismo odločili za odhod v delovni camp globoko v gozd, kjer niti ni pravih poti.

Potem so pripravili štiri slone za ježo. Dobro smo se namazali proti napadom letečih krvosesov in se posedli na slone. Pot po kateri smo jahali ni bila enostavna. Vsak slon je imel vodnika, ki mu je sedel bolj na glavi kot na vratu. Sloni so bili prav zabavni, igrivi kot kakšni mucki. Na trenutke jim je drselo, a so vseeno spretno hodili. Na strmem blatnem pobočju so se včasih prav simpatično zadrsali ali zasukali. Štirideset minut ježe ni malo in kar dovolj nam je bilo. Na koncu smo jih hranili še z nekimi pocastimi dobrotami. Ko smo zaključili in se usedli v koči na čaj, se je vlil dež. Dober timing, ni kaj.

28.-29.07. - Bagan

Bagan slovi po tisočerih budističnih templjih raztresenih po širši okolici. Menda jih je preko 4.000. Najlepši pogled nanje je iz balona, ki pa zaradi vremenskih razmer 'obratuje' le v zimskih mesecih. Mi smo si za ogled rezervirali taksi, ki nas je cel dan razvažal po najpomembnejših in največjih. Že znanemu obredu sezuvanja in obuvanja smo danes dodali še izstopanje in vstopanje v avto. Do popoldneva smo imeli pagod že preko glave. Bolj, ko se je bližal konec, manj se je fantom dalo iz avta. Je pa lepo. Še posebej na tistih templjih, na katere smo se lahko povzpeli za krasen razgled. Vreme je bilo k sreči večino časa oblačno. Ko pa je vmes posijalo sonce, je bila pripeka neznosna. Takoj nam je bilo jasno, zakaj priporočajo oglede v jutranjih urah. Še posebej, če se po okolici potikaš s kolesom.

Moteče pri ogledih pomembnejših znamenitosti pa je vsiljiva prodaja razglednic, majic, slik, kamnov  in drugih spominkov. Tudi nikjer drugje nismo naleteli na toliko prosjačenja kot tukaj. Oboje zna biti zelo nadležno in neprijetno. Še posebej, ker to počne veliko otrok.

Šofer je bil nekam zbegan ali pa naveličan, saj nas je na pagodo za ogled sončnega zahoda pripeljal že ob štirih popoldan. Pa nam je bilo vseeno. V oblačnem vremenu dan ne ugaša prav nič dramatično.

Nekako trije dnevi nam hodijo preveč, zato brskamo po vodiču, kje naj jih kakovostno preživimo. Od tu do Yangona so sicer nekatera mesta, a nobeno od slednjih nas ne pritegne. Misel na to, da bi večji del tedna preživeli v Yangonu, nam pa tudi ni všeč. Kaj če bi šli pogledat slone? Zvečer pred spanjem pošljemo mail na naslov Dr. Chan Aye v kraj Taungoo, ki je nekako na pol poti do Yangona. Mogoče nam pa odgovori...

Naslednje jutro je deževalo. No, tukaj poleti ne dežuje, le občasno rosi. Zato je pokrajina prav puščavsko suha. Zbita trda zemlja, grmičevje in osat. Polja so sicer zorana, na njih pa nič ne raste. 

Otroci so bili veseli dneva za lenuharjenje in so si privoščili računalnik in telefone za dostop do interneta. Starejši del ekipe se je s kočijo odpeljal na tržnico, kjer si je vredno ogledati živahno jutranje dogajanje.. Vrnila sva se za kosilo. Vmes smo na mailu preverjali ali je prišel kakšen odgovor. Nič. Škoda. Preko celega dopoldneva sva v hotelu in na ulici vrtela telefonsko številko hotela v Taungoo-ju, kjer naj bi bil doseljiv Dr Chan. Telefon je ves čas zvonil v prazno.

Po kosilu so fantje spet zasedli pasovno širino hotela, midva pa sva najela kolesi in se podala med templje. Tiste manjše, manj obiskane in predvsem brez nadležnih prodajalcev. Vreme se je zjasnilo, večerno sonce je prav nagajivo posijalo in prav na drugi strani sva ugotovila, da je danes pa morda le pravi dan za opazovanje sončnega zahoda. In sva hitela do templja z razgledom. Tam sva ugotovila, da sva bistveno že zamudila. Škoda. Na poti nazaj do hotela se še enkrat ozreva proti zahodu, ki pa je v tistem trenutku prav bogato rdeče žarelo... Eh!

Ob povratku v hotel smo ugotovili, da smo že popoldan prejeli dolg odgovor glede obiska kampa slonov. G. Chan nam je ponudil dve možnosti. Prva možnost je bila ogled slonov med delom v jungli, ko pomagajo pri spravljanju hlodov iz gozda. Druga možnost je bil obisk slonov namenjenih demonstraciji dela turistom in možnosti 45 minutnega jahanja. Napisal je tudi telefonsko številko, na kateri je dosegljiv. Zagreli smo se za prvo možnost, a po telefonskem pogovoru, smo se raje odločili za drugo – turistično, ki po njegovih besedah bolj zabavna. Pri prvi te peljejo tri ure daleč v junglo, ki pa je v tem času precej blatna in tudi ne more zagotoviti, da bi se lahko povzpeli na kakšnega velikana. Druga varianta je bolj zanesljiva in lokacijsko bližja. Pa še dovoljenja lokalnih oblastnikov ni potrebno pridobivati. Tudi prav. Jutri gremo v Taungoo, dan kasneje pa 'slone jagat'. Potem pa verjetno kar z vlakom v Yangon.  

Takoj, ko smo se dogovorili, smo kupili avtobusne karte za jutranji bus proti Yangonu. Odložili nas bodo nekje na poti ob avtocesti (karkoli to že pomeni), potem pa se moramo znajti in poiskati lokali prevoz do Taungoo-ja. Tam nas že čakajo hotelske sobe.

27.07. - Shwebo-Pakokku-Bagan

Budilka je zazvonila ob pol šestih. Vsi zaspani smo se zbasali v taksi in odhiteli na avtobusno postajo. Pravočasni smo bili, ampak jutranjega avtobusa danes ni na sporedu. Super. Dva taksista sta nam še včeraj zagotavljala, da jutranji bus redno vozi. Čakati smo morali do pol osmih, ko smo končno krenili na triurno vožnjo. Prtljago so naložili na streho in jo prekrili z mrežo. Avtobus je prava drvarnica. Okna so ves čas odprta, tla so lesena, stojna višina pa ustreza le burmanskim potnikom. Vsaj sedeti se da. Posebnost burmanskih busov je peta vrsta sedežev. Če število potnikov presega razpoložljive sedeže, po sredini razvrstijo plastične stolčke ali pa presežek potnikov spleza na streho. Mi danes nismo bili pretirano polni.

Na cilju nas je kot ponavadi obstopil roj takšnih in drugačnih taksistov. Nismo jih razumeli, so nam pa nekaj hoteli dopovedati glede ladjice za Nyaung U. Ko nas je zagledala, je k nam pristopila hči metodističnega pastorja in nam razložila, da odkar so zgradili most, ladjice proti Baganu ne vozijo več. Sedaj gre hitreje po cesti. Super. Zakaj smo se potem sploh ustavili v tem razvlečenem in dolgočasnem mestu? Kako hitro zastarijo informacije v vodičih. Nam je pa prijazno pomagala najti prevoz naprej. Ker ni bilo nobenega avtobusa v naši smeri, smo se zbasali na prirejen tovornjaček s klopcami, skupaj z burmančki in vrečami tovora. Kar zabavno. Predvsem zato, ker smo se vozIli le slabo urico.

Nastanili smo se v hotelu New Park, ki je v vodiču označen kot 'Best choice'. Okoli novega leta bi ga morali rezervirati nekaj dni vnaprej, poleti pa ni veliko turistov in ni težav z iskanjem prostih sob.

26.07. - Shwebo okolica

Seveda, ob sedmi uri zjutraj smo bili že za mizo na omletah, kavi in sadju. Spet smo hiteli, ker smo imeli čez pol ure dogovor s taksistom, da nas pobere pred hotelom in odpelje na tri okoliške znamenitosti. Pogledovali smo red hotela, kjer je že bil parkiran bel karavan, šofer pa je nervozno s cunjo brisal prah iz odbijačev in šip. In smo šli. Najprej test angleščine: 'Is this your car?' In samozavestni odgovor: 'OK'. Mah, nima veze. Samo, da se razumemo, kam gremo in da nas cele pripelješ nazaj.

Najprej nas je pot vodila čez široko reko Chindwin v Hpo Win Daung, budistične jame iz 14. stoletja, vklesane v kamen. Vstopnina za 'belčke' - 2 zelenca. Takoj se je na nas prilepil lokalni fantič in se ponudil za vodiča. Vodil nas je po pomembnejših jamah. Sledila je serija sezuvanj in obuvanj. Kdor je to doživel, razume o čem se gre. V jamah kipi Bude (itaq!), izklesani v isti kamen, na veliko mestih pa tudi res lepe freske. Žal je vse skupaj premalo zaščiteno in klavrno propada. Vodenje je bilo bolj tako tako. Vse je bilo iz 14. ali 18. stoletja. Nekaj je bilo v enem primeru belo, ob našem podvprašanju pa že črno. Sicer pa je vse 'same - same'. Pa se nismo, kaj dosti sekirali. Fant je bil prijazen in uspeli smo poslikati male opice, ki jih je bilo polno vse naokoli. So pa bolj plašne narave in se nerade nastavljajo fotoaparatu.

Sedil je ogled Disneylanda - hudo barvite pagode Thanboddhay na drugem koncu mesta. Belčka tudi tukaj cepijo, tokrat za 3 zelence. Ob ogledu se je prvič pojavila misel, da nekdo hudo pretirava s temi podobami Bude. Človeška domišljija ne pozna meja. Res ne.

Zadnji ogled je bil namenjen Bodhi Thatung. En hudo velik na desnem boku ležeč Buda, ki ima dobesedno na riti vhod v notranjost. Notri umazano kot v r... . Nad ležečkotom se razteza še večji stoječi Buda, postavljen leta 2008, ki velja za najvišjega na svetu. Tudi vidi se ga daleč naokrog. V njegovi notranjosti so nadstropja opremljena s kipi Bude (jasno) in nazornimi slikami, kaj se dogaja v peklu. Nam se je dalo povzpeti do petega nadstropja in še vedno so bile na stenah velike slike za tiste, ki v življenju niso pridni in mu peklenščki pošteno podkurijo. Naprej se nam res ni dalo. Spraševali smo se, zakaj ne zgradijo dvigala, za katerega že imajo postavljen jašek. Iz razgleda se je videlo, da se par sto metrov stran nahaja še en sedeč velikan, ob vznožju pa gradijo še enega, ki bo ležal na hrbtu. Pod ležečim in stoječim velikanoma je lepa pogoda, ki pa je izbila sodu dno. Kar je preveč je pa preveč. Pred pagodo leži vojska enakih Bud. To je pa že preveč za en dan. Zbašemo se v avto in želimo nazaj v hotel.

Sledila je večerja v lokalni burmanski restavraciji - chicken & fish curry s Tiger pivcem. Punce, ki strežejo so nas že navajene od včeraj, nimajo pa pojma o angleščini. Najraje imajo mir in gledajo neko limonadasto TV nadaljevanko. Šli smo še na lov za nekaj hrane, ker imamo jutri ob 6.30 zjutraj že avtobus za Pakokku. Našli smo eno sodobno pekarnico in slaščičarno. Sprobali smo tortice in milk shake. Okusno in prav nič burmansko. Zakaj pri nobeni branjevki ne najdemo banan?

Pakokku je kraj kakšno uro vožnje stran od Bagana - kraja tisočerih pagod. Tam naj bi se vkrcali na popoldansko ladjico in po narasli reki Ayeyarwady pripluli v mesto Nyaung U, kjer bomo spali in od koder si bomo ogledovali Bagan z okolico. 

25.07. - Kyaukmyaung

Še en dan namenjen zgodnjemu vstajanju. Danes je urnik spet natrpan. Shwebo sam po sebi ni nič posebnega, je pa odskočna deska za bližnji Kyaukmyaung, kjer žal ni možno prespati. To je kraj, kjer bi po štirih dneh vožnje pristali z ladjico iz severa (Kachin state), če tam ne bi bilo nemirov in zaradi česar smo se temu delu potovanja odpovedali. Poleg tega je Kyaukmyaung center lončarske obrti in to smo si želeli ogledati. S Tuk-tukom (15.000 kyat) smo se v eno smer vozili slabo uro po precej luknjasti cesti. Odpeljal nas je južno od kraja ob reki Ayeyarwady v Ngwe Nyein, kjer ima skoraj vsaka večja domačija lončarsko obrt. Tu smo se sprehodili med hišami in obiskali nekaj delavnic. Videli smo kako pripravljajo surovo glino, kako glinen prah mešajo z vodo, da dobijo zmes za obdelavo, kako jo na ročno poganjanem vretenu spretno oblikujejo v posode, kako na zunanjem delu izdolbejo vzorce in kako jo žgejo v velikih v zemljo vkopanih pečeh. Vse to delajo v slabih pogojih, v pol mračnih, leseno bambusnih barakah.

V Kyaukmyaung smo se do čakajočega prevoza, peš vračali po cesti, ki je speljana ob reki. Obala je bila polna zloženih drv za kurjavo peči, ki jih po reki dovažajo s čolni in splavi. Lončarki izdelki pa so se na veliko dovažali z vozovi in pretovarjali na ladje. Vredno ogleda, smo se strinjali vsi.

Po povraku v Shwebo smo uspeli na hitro še nekaj pojesti, v hotelu pobrati nahrbtnike in 'odtuk-tukati' do avtobusne postaje. Za las smo ujeli enega zadnjih avtobusov za Monywa-o. Ja, kar hitro se pomikamo proti Baganu.

24.07. - Shwebo

Dve jutranji budilki sta zatajali. Še dobro, da smo imeli še tretjega aduta - mobitel. Vstali smo ob pol petih zjutraj in malo čez pet nas je avtobus že pobral pred hotelom. Dobili smo še zajtrk za seboj in se v deževnem vremenu odpeljali proti Mandalay-u. Še dobro nismo prišli iz mesta, že smo skoraj sneli električno žico napeljano čez cesto. Tako po domače. Je enostavno bila prenizka za naš avtobus. Vožnja do Mandalay-a je trajala slabih 6 ur. Na poti nas je spremljal dež, ki pa je v Mandalay-u ponehal.

Zbasali smo se v taksi in se odpeljali na avtobusno postajo, od koder vozijo avtobusi na severozahod. Mandalay ima namreč tri avtobusne postaje. Odhajamo v Shwebo, kraj ki je malo iz klasične turistične poti. Se nam je kar mudilo, saj gre glavnina avtobusov na pot v dopoldanskem času. Še dobro se nismo ustavili, že so lokalni fantiči zvlekli naše nahrbtnike iz avta, nam v tistem vrvežu pokazali pravi avtobus in celo prinesli karte. Malo so bile zato dražje, ampak ne pretirano. Se nam vsaj ni bilo treba loviti po postaji za informacijami. Ob 12.15 smo se že peljali. Na avtobusu smo bili edini tujci. V Shwebo jih ne gre veliko. Mesto je že blizu nam zelo mamljivih Mogok (Mogoke so za turiste prepovedano območje), kjer so doma rubini in safirji. Ampak to je že druga zgodba...

Na lokalnem avtobusu se voziš z odprtimi okni in vrati. Zunaj je bilo zelo vroče. Za primerjavo - v Hsipawu je bilo zjutraj 23 stopinj, pozno dopoldne v Mandalayu 32. Pokrajina je postajala vse bolj suha in peščena. Pojavile so se številne palme, riž pa je dobival zlato barvo, zato so ga že na veliko želi.

V Shwebo smo prispeli po dobrih štirih urah vožnje in se takoj odpravili na lov za hotelom. V majhnih krajih ni veliko izbire hotelov z licenco za prenočevanje tujcev. V tretje gre rado, pravijo. In je res šlo. V prvem nismo prišli skupaj, saj receptor ni kazal posebne volje, da nam ustreže, drugi je bil zaseden, v tretjem pa smo se hitro dogovorili. Nas je 5 in iščemo sobe 3 - 2. Je pa to prvi kraj do sedaj, kjer v hotelu ne dobiš zajtrka.

Zvečer smo se sprehodili po mestu, večerjali pri Kitajcih in si ogledali bližnjo okolico s pagodo. Na poti smo zasledili le dva 'belca'. Iz pogledov in odzivov domačinov nam je bilo takoj jasno, da tukaj ni veliko turistov. Posebno pozornost je na vsakem koraku vzbujal Vid. Vsi bi ga ogovarjali, se ga dotikali in ga božali po njegovi svetli koži.

22.-23.7. - Hsipaw treking

22.7.2012 - Treking prvi dan

Danes je na sporedu treking. Dva dneva hoje po hribih okoli Hsipawa. Ali lahko po trekingu Kalaw-Inle sploh vidimo, kaj novega? Vodič je prijazen možakar, star 41 let, nasmejan in z velikim nožem za pasom. Pot nas je od hotela najprej vodila preko riževih polj, potem pa smo dobrih pet ur grizli kolena. Vzpon sicer ni bil strm, ampak ni in ni bilo konca. Med potjo smo malo počivali, veliko pa smo se ustavljali in poslušali razlago običajev, rastlinja... Tikovine v tem delu Burme ni veliko. Ker je kvaliteten les, so ga okoliški kmetje najraje sekali. Sedaj je to prepovedano, vsaj tako piše na tablicah, ki so nabite na ta devesa ob poti. Tik raste do polne velikosti trideset let. Ima zelo velike močne liste, ki so jih včasih kmetje uporabljali kot ovojni papir. Glavne kulture na tem območju so riž, koruza in sezam. Na poti do vasice Palaung, kjer smo prespali pri neki lokalni družini, smo prečkali le eno vasico (Shan). Bila je praktično prazna, saj so bili vsi kmetje na okoliških poljih. Vodič nas je opozoril na dvignjen prostor s streho v najstarejšem delu vasi. To je poseben prostor, kjer enkrat na leto oziroma po potrebi (veliko bolezni, ujme, preteča nevarnost) bližji budistični menih opravi molitev za zaščito vasi. Med potjo smo videli nekaj na hitro narejenih provizoričnih hidroelektrarn na mlinsko kolo in generator. Kjub kar strmemu vzponu nas je med potjo prehitevalo precej motorjev, ki so v takšnem okolju edino primerno prevozno sredstvo. 

Ob prihodu na cilj nas je že čakalo kosilo. Brezmesno. Tukaj je meso bolj redko na mizi, zato je jedilnik sestavljen iz različno pripravljene zelenjave in kuhanega riža. Nam nepoznani okusi jedi, če pa jih pomešaš z rižem, se da lepo jesti. Zaradi takšne prehrane so vaščani praviloma vitki, malo je sodobnih bolezni in raka. In prav lepo je gledati te vedre obraze, ki nas obkrožajo. Hiša ima bivalne prostore vedno v zgornjem nadstropju. Spodaj je neke vrste 'drvarnica'. Zgoraj v centralnem delu se nahaja velika 'dnevna' soba', v kateri je kurišče za pripravo obrokov. Nekakšen predhodnik naše črne kuhinje. Brez dimnika. Ko zakurijo, je soba polna dima. Drva so preko meter dolga in nekatera zelo debela. Med gorenjem jih potiskajo v žerjavico na sredini kurišča. Jedo na tleh, le za nas turiste imajo pripravljeno nekakšno okroglo mizico, 30 cm visoko.

Po kosilu in nekaj partijah taroka, smo se z vodičem odpravili po vasi. Idilična vasica z vsega 400 prebivalci. Le hiš že kar nekaj časa ne krijejo več s slamo (obnavljati treba na tri leta), ampak s valovito pločevino. Ta pa v nekaj letih zarjavi in pogled na vasico od zgoraj je bolj klavrn, saj vidiš le zarjavele strehe. Škoda. Med potjo smo se ustavili pri neki družini in z njimi spili čaj. Hiša je bila velika. V njej prebiva več družin. Oče (glava družine) in sinovi z ženami in otroci. Tako je zagotovljeno, da otroci na stara leta skrbijo za svoje starše. Pokojnin tukaj ni. Preživetje zagotavljajo le obdelana polja. 

Zvečer smo gostitelje opazovali pri obdelavi čajnih listov. Manj kvaliteten čaj z velikimi listi najprej nad pečjo 'blanširajo' v sopari, nato liste na veliki pleteni mizi z rokami pregnetejo in pospravijo v sod. Tako obdelani listi naj bi izgubili na premočni grenkobi. Čajeve liste ne bodo sušili, ampak jih bodo čez nekaj dni prodali v mestu. 

Tu ni piva, ni coca-cole, ni tople vode, elektrika samo za osnovno razsvetljavo z malo LED lučko. Ko pride mrak postanejo ozke, s štrlečimi zlizanimi kamni in ilovnate ulice temne. Že tako mirna vasica se še bolj umiri, le iz kakšne hiše se sliši petje karaok. 

Tu v hribih se zvečer precej shladi. Po vasi smo hodili z jopicami in temperatura je bila primerna za globok spanec v zadnji sobi, ker so nam na našo željo pripravili ležišča z mrežami proti mrčesu. Vedno pa spimo v naših tankih spalnih vrečah. 

23.7. 2012 Treking drugi dan

Nočna temperatura je bila v redu. Je pa celo noč na plehnato streho nabijal dež in nas budil. Sedaj je ura 10 dopoldan. Domačini so se nekam razkropili, nas pa skrbi, kako se bomo vrnili v dolino. Pot je dolga in spolzka. Nič ne kaže na to, da bo dež ponehal. Pa moramo v dolino. Jutri zjutraj ob 5.30 odpelje naš avtobus za Mandalay. Nervozno brskamo po nahrbtnikih in pripravljamo palerine. Dežniki nam ne bodo veliko koristili. Mokri bomo. 

Okoli enajste ure smo se odločili, da gremo. Gostiteljica nam je za popotnico v polivnilasto vrečko pripravila nekaj riža. Da ne bomo lačni.Oboroženi s palerinami, dežniki in palicami smo sledili vodiču po blatni poti. Škoda za vreme. Danes naj bi se vrnili po poti, po kateri še ni peljal turistov. 

Med potjo nismo okolice kaj dosti opazovali, saj smo gledali pod noge in previdno stopali po drsečem pobočju. Na poti smo srečali pogumno turistko, ki se je kljub nemogočemu vremenu zaželela priti gor in nazaj v enem dnevu. 'Spodaj je cesta še slabša', nam je rekla. In res. Blato je bilo na nekaterih odsekih prav nadležno. Drselo je, na poti so bile luže, gosto rdeče blato pa se je prijemalo čevljev. Še dobro, da smo imeli palice. Na poti smo se le na kratko ustavili v neki vasici, kjer smo pojedli instant juhico. In kdo bi si milslil, da je lahko kuhan riž tako dober. 

V hotel smo prispeli okoli 16-e ure. Premočeni od potu pod palerinami in kar konkretno blatni. Dež je še vedno padal. Preostanek popoldneva je bil namenjen počitku in poznemu kosilu. Pa še na ananase smo skočili.

21.07. - Hsipaw

Jan je danes moral ostati v hotelu, ostali pa smo se takoj po zajtrku odpravili na kolesarjenje po bližnji okolici. Najprej smo zavili k slapu. Odpravili smo se čez center mesta, mimo budističnega pokopališča do samostana in tam pustili kolesa. Hodili smo ob riževih poljih mimo redkih hiš, ter po slabi uri prispeli skoraj do vznožja slapa. Včeraj ponoči je deževalo, zato je bila pot blatna. Malo pred ciljem smo odnehali. Ob povratku smo ujeli zaključek budističnega obreda pokopa, ko so nekega pokojnika ravno položili na drva, ga še dodatno obložili z drvmi in zažgali. Malo nas je presenetilo, ker so ljudje začeli množično odhajati, še predno se je pokojnik dobro 'vnel'.

Preostanek popoldneva je bil namenjen potikanju po okoliški pokrajini. Opazovali smo fante oziroma moške kako pripravljajo polje za sajenje riža (oranje, brananje, priprava riževih snopov) ter dekleta, kako so spretne pri vtikanju sadik riža v blato. Res so hitre, pa še zabavne znajo biti. Prav zanimivo bi bilo razumeti njihove zabavne komentarje in hihitanje ob pogledu na nas. Ne glede na to v kakšnih vremenskih razmerah delajo in koliko časa, je na njihovih obrazih viden veder in prijazen nasmeh. Res se čuti to njihovo toplino.

Zvečer je padlo par partij taroka, pakirnje treking opreme in spanje. Zjutraj se odpravljamo na dvo- dnevni treking po vaseh različnih plemen. Da vidimo, če se lahko primerja s trekingom iz Kalawa.

20.07. - Pot v Hsipaw

Po zajtrku smo se s taksijem odpravili na železniško postajo. Po priporočilih LP, smo rezervacijo kart naredili v prvem razredu na levi strani, saj naj bi bil iz te strani boljši pogled na viadukt Gokteik. 

Logično, vsi turisti, bilo nas je okoli 10, smo sedeli na levi strani. Vožnja do cilja je trajala dobrih 6 ur. Vlak je res počasen, progo pa obrašča ogromno zelenja in zato veliko listov ter vejic zasipa notranjost vagona, ki ima seveda odprta okna. Skozi slednja smo nekajkrat ugledali polja in delavce na njih, posneli in poslikali smo, kar se je le dalo- tipično za nas! Pričakovali smo počasnejšo in zibajočo se vožnjo, vendar le ni bilo tako hudo. Za lokalne gospe, ki so sedele v naši neposredni bližini, so bili otroci zelo zanimivi. Martin in Vid sta dobila koruzo, gospe so delile ananas in celo ponujale svoje kosilo, ki so ga imele s seboj v ogromni posodi. 

Okoli pol tretje popoldan smo prispeli na naš cilj - Hsipaw. Za dobrodošlico smo prejeli dež in takojšen taksi do našega novega doma - Mr. Charlesa. Vse smo se hitro dogovorili. 

Po nastanitvi smo šli na lov za restavracijo. Sledil je še kratek ogled mini mesteca z bolj skromno tržnico. Večerni sprehod je odpadel, saj se je ulila nevihta.

19.07. - Pyin Oo Lwin

Po zajtrku (omleta, čaj, marmelada, toast, banane) smo spakirali nahrbtnike, se poslovili in odpešačili dve ulici nižje, kjer je postajališče za avtobuse za Pyin Oo Lwin. Pa nas je premamila želja, da se na dve uri trajajočo vožnjo odpravimo s 'Pick up'-om. To je v bistvu kombi s kasonom s streho za prtljago in dvema vrstama sedežev ob straneh. In smo šli. Za 1.500 kyat po glavi. Bremza, gas, bremza. Kratki postanki za vstopanje in izstopanje. Drenjali se pa nismo. Je pa stara koreta očitno žrla več olja kot bencina. Na cilj smo prišli črni kot dimnikarji. Kako smo se smejali drug drugemu v bližnjem lokalu. Naš ciljni hotel renovirajo, zato smo iskali drugega. Po prihodu v hotel smo se morali pošteno zribati.

Popoldan je bil namenjen ogledu znamenitemega botaničnema vrta Kandawgi gardens. Nacionalni vrtovi se razprostirajo na malo več kot 380 arih in na 3.600 ft nadmorske višine. Mi smo jih obhodili v slabih dveh urah. Pogled na urejene vrtičke in nam nepoznano cvetje je bilo prava paša za oči. Pa še praznik je danes in v vrtu ogromno domačinov. Urejeni in res spedenani, japanke kar naenkrat niso bile več tako pogoste, moški v hlačah in ne v lungijih, modni dodatki na dekletih... Veseljačenje domačinov, pikniki, slikanje, petje ob kitari, ležanje na travi... Za trenutek smo kar pozabili, da smo v Burmi. Ogledali smo si tudi muzej metuljev in hroščev ter splezali na razgledni stolp.

V mesto smo se vrnili s kočijo, ki je značilna za ta kraj. Jutri je na vrsti premik v Hsipaw z vlakom. Menda je vožnja zanimiva, pa še preko znamenitega viadukta Gokteik se bomo peljali. Vreme nam pa ves čas potovanja krasno služi. Ponavadi so zjutraj mokra tla, kar pomeni, da je ponoči nekaj malega deževalo.

18.07. - Mandalay okolica

Včeraj zvečer smo se pred našim hotelom dogovorili s taksistom, da nas ob 9.30 zjutraj zapelje na ogled krajev jugozahodno od Mandalay-a (Sagaing hill, Inwa, Amarapura), na poti pa še en samostan in rokodelske delavnice (les, svila in zlati lističi).

Med zajtrkom nam je natakar sporočil, da naš taksist danes žal ne bo mogel priti. In je vprašal, če nam lahko uredi drugega. In ga je. V petih minutah je bil novi prevoznik že pred hotelom. Sicer ne pravi taksi, ampak tisti s klopcami zadaj. Res so hitri.

Najpej smo se ustavili v delavnici, kjer pretepajo zlato. V nekaj zaporednih serijah moški po njem nabijajo s kladivi, da dobijo zelo tanke zlate lističe (iz prostorov v ozadju pa se sliši sumljivo enakomerno nabijanje, kot kakšen stroj...). Nato dekleta tako pripravljeno zlato obrežejo na kvadratke treh velikosti in zapakirajo za prodajo. Prodajajo jih v nekaterih pagodah, kjer jih izključno moški (!) lepijo na Budin kip. Lepijo ga samo s polaganjem in pritiskanjem, ne s kakšnim lepilom. Sledil je ogled vezenja slik (bogatejša različica gobelina) in obdelave lesa v figurice in vzorce. Zanimivo, ampak moramo naprej.

Šoferja smo prosili naj ustavi še pred večjim templjem, imenovanim Mahamuni Paya. Osrednja podoba tega templja je 13 ft visoki sedeči Buda. Moški se drenjajo pred njim in nanj z vseh strani lepijo prej omenjene zlate lističe. Ženskam je v njegovo bližino vstop prepovedan. Klečijo zunaj in opazujejo moške pri delu. Na dveh koncih 'v živo', na drugih dveh pa sta montirana monitorja, ki prenašata sliko notranjega dogajanja. Iz prve roke lahko povem, da kip ni majhen, je pa na spodnjem delu že zelo zadebeljen od nalepljenega zlata. V enem kotu templja smo zagledali kipce Bude, ki jim je verjetno ime ponedeljek, torek, sreda,... vsaj tako piše nad njimi. Romarji na njihove glave zlivajo skodelice vode. Škljoc-škljoc in že drvimo iz mesta.

Sagaing hill: vsaj obuti gremo lahko po stopnicah na vrh. Gor pa, saj si lahko mislite - pagoda in en velik Buda, ki mu romarji prinašajo sveže cvetje in se mu klanjajo. Pogled v dolino. Kup pagod z zlatimi kupolami. Gremo na drugo stran - še več zlatih stolpov, ki štrlijo ven iz zelenja.

Inwa: pagode? Itaq. Razpotegnjene naokoli. Smo se kmalu kar obrnili in šli raje nekaj pojest.

Amaraputa: tudi pagode? Ne vem. Najbrž. Nas niso več zanimale. Smo šli direkt na U Bein, znameniti 1,2 km dolg tikov most. Na njem pa gneča belih in črnih obrazov. Za slikanje sončnega zahoda je popolnoma neprimeren čas. Najprej zaradi nejasnega neba, pa tudi sonce poleti zahaja natančno za zahodnim delom mosta. Za časa zahajanja sonca nismo na vodi videli nobenega čolna. Tu je bil predviden še ogled aktivnega samostana, v katem živijo menihi, ampak se nam ni več dalo. 

17.07. - Mandalay - Mingun

Za danes je v planu ladjica do Mingun-a. Da vidimo to nedokončano stupo, še predno vse razpade. Ladja za turiste odpelje tja ob devetih. Ker pa za nas (5 popotnikov) velja zakon velikih števil, smo se odločili najeti svojo ladjico. Cena je približno ista, kot če bi šli čredno z drugimi belčki. Zgleda pa, kot da se preseravamo.

Vožnja do Minguna je trajala dobro uro. Prihodu sledi stampedo lokalnih prodajalk različne šare, katerih se težko otreseš. Najprej smo skočili v belo pagodo na obali, potem pa k ruševini. Stupa Mingun bi bila največja stupa na svetu, če bi bila seveda zgrajena do konca. Stupa je ostala nedokončana zaradi smrti idejnega arhitekta. Ogromna zadeva. Na to moramo splezati. Pa ne gre tako preprosto. Te takoj prestrežejo, da moraš plačati 3 USD po glavi. Aja, pa še bosi moramo hoditi po teh ruševinah. Še dobro, da ni bilo ves čas sončno. Že tako smo cvilili po tistih vročih opečnatih stopnicah. Za nami pa dva lokalna podjetneža s šopom svežega listja v roki. 'Step on this'. Ma ne bomo, pa če dobimo mehurje! Ženska je bila bolj iznajdljiva. Karmen si je noge polivala z vodo. Gor pa itaq nič posebnega. Smo se poslikali,

jaz sem zlezel še na drugo stran in smo šli dol.

In smo šli naprej. Najbolj smo se nasmejali kravji vpregi z velikim napisom TAXI. To moramo probat in smo možaku obljubili, da nas bo peljal nazaj do ladje. Sledil je ogled XL zvona, pa pagode, pa še ene pagode... Počasi dobivamo pikice, ko vidimo pagodo. Nas že skrbi kaj bomo delali v Baganu, kjer jih je preko 4.000.

Ob enih smo že bili naveličani vsega, vkrcani in na poti nazaj. Ob reki veliko dogaja, zato se nismo taksirali do centra, ampak smo pešačili ob obali. Da otroci vidijo kako poteka življenje v barakah, kako se s težaškim delom pretovarjanja različnega materiala, preživlja lokalno prebivalstvo.

Naš cilj je bila, saj ni težko ugotoviti, pagoda oziroma samostan menihov Shwe In Bin Kyaung. Pa se je kmalu zakompliciralo. K nam je pristopil menih in nas povabil k uri angleščine. Zdelo se nam je zanimivo in smo šli. Ravno so začenjali z uro. Sprva se nam je zdelo še zabavno, potem pa vedno bolj naporno, se pa splača poskusiti, kar zanimiva izkušnja... Vsak od nas je imel okoli sebe kopico tečajnikov. Največ menihov, pa tudi nekaj civilistov. Najbolj zanimivo je bilo opazovati Vida (10 let), kako suvereno obvladuje svojo skupinico zagretih menihov. In kako resno ga jemljejo. Po slabi uri smo se poslovili in peterica menihov se je odločila, da nas pospremi, razkaže samostan in pelje v drug samostan, v katerem se šola in živi 2.800 menihov.

Zvečer smo bili pošteno utrujeni.

16.07. - Mandalay

Ob treh zjutraj so se nekam sumljivo skupaj začele pojavljati hiše. Cesta se je razširila in razsvetlila. Samo ne, da smo že blizu cilja. In res, ob 3.30 smo bili že parkirani na glavni avtobusni postaji. Super, res. Pa so rekli, da pridemo ob šestih. Naj mi samo še kdo reče, da promet v Burmi ne deluje. To je že druga daljša destinacija, kamor smo prišli precej pred napovedanim časom. In to obveznemu nočnemu postanku, kjer se lokalci hranijo, navkljub. 

V Mandalay-u je bila še tema. Do centra pa približno pol ure vožnje. Hotela nismo imeli rezerviranega, taksisti so pa pritiskali kot nori. Naložili smo si nahrbtnike in se peš odpravili do najbližje odprte gostilnice na postaji. Ob čajčku in nekem cvrtju smo čakali, da se zdani in v LP označili par primernih hotelčkov v centru mesta. Ko je bila ura šest zjutraj, se je od nekod primajal najbrž stoti taksist. Izmenjali smo le par besed, malo zbili ceno in že smo drveli proti centru. Prvi hotel (Garden hotel) soliden, skočimo preverit še v drugega (ET), kjer nismo prišli skupaj s ceno. Vedno bolj ugotavljamo, da se tu ne da pogajati niti približno tako kot v Vietnamu. In smo šli nazaj v Garden, ki ga vodijo Kitajčki.  

Klima dela, vroče vode v izobilju, pa še wi-fi imamo. 

Do zgodnjega popoldneva smo meditirali, surfali po netu, pisali maile in končno objavili Blog. Popoldan pa smo se odpravili ven, proti Mandalay hill-u, od koder naj bi opazovali sončni zahod nad mestom in reko Ayeyarwady. 

Soglasno smo se tudi odločili, da ne kupimo 10$ 'Combo ticket' za ogled parih znamenitosti po mestu in okolici. In smo se odpravili peš okoli Mandalay palace. Kmalu smo ugotovili, da so to nenormalne razdalje. Mesto je hrupno in umazano. Že prvi dan nam ni bilo všeč. Na poti do griča smo obiskali nekaj pagod, potem pa peš po neskončnih stopnicah. Bosi. Ni nam jasno zakaj, ampak tako to je tukaj. Do vrha smo se v popoldanski vročini (na termometru je kazalo 42 stopinj) pošteno preznojili. Gor pa klasika. Najprej te olupijo za 'camera fee', potem pa niti ne poskrbijo za oblake, ki so preprečili tako opevani sončni zahod. Sicer smo si pa sami krivi. Kaj pa rinemo sem v delu leta, ki slovi po najmanjšem številu sončnih dni. 

Zvečer smo se taksirali do restavracije blizu hotela in si privoščili ribe. Dobre ribe. Res. Ob večerji smo ugotavljali, da se premikamo prehitro in da bomo s takšnim tempom prehitro naokoli. Načrtujemo podaljšanje Mandalay-a še za en dan.

15.07. - Pindaya

Z avtobusnimi kartami se na dan odhoda ne da nič spremeniti. Ker je odhod našega avtobusa šele ob osmih zvečer nam hotelir bistro predlaga, naj si najamemo taksi, ki nas bo peljal tja in nazaj na 'junction' (Shwenyaung), kjer počakamo avtobus. Bomo zmogli? Na hitro spakiramo in ob devetih smo z nahrbtniki že v taksiju - stari Toyoti karavan za 50.000 kyatov (50 EUR). Afnarija stane... Pa nam je bila odločitev z vsakim kilometrom bolj všeč. Najprej nam je šofer Tun Tun ustavil v kraju, kjer je bil tržni dan v polnem razmahu. Polurni fotošuting. Itaq. Ravno dobro speljemo, že vpijemo naj ustavi. Sejem goveda. Uaaau... Škljoc-škljoc. Potem pa slaba vest, da ne bomo pravočasno nazaj. 'Vozi Miško!'. Hiteli smo po bližnjicah in skoraj celo pot po makedamu/kolovozih. Čudovita pokrajina, črede goveda na cesti, v rdečo prst vkopane vasi, zlate pagode po hribčkih kot raztresene cerkvice pri nas in povsod, kjer so nas zagledali nasmejani vedri obrazi domačinov. Prisrčno, kot otroci. Da, to je tisti pristni Myanmar, ki ga bo množični turizem v prihodnjih letih korenito spremenil. 

Po ogledu pagode kosilo in že dirjamo nazaj po isti poti. Na deblu nad cesto zagledamo panj divjih čebel. Foto? In že lezemo iz avta. Na obzorju sivina in mavrica. Ujamejo nas dežne kaplje. Komaj kaj vidimo na cesto. Daj no, prižgi brisalce. Tun Tun pa nabit na volan in hladen kot špricer. Takoj nam je bilo jasno, da brisalci ne delajo. Ves čas ima usta polna tiste svinjarije, ki jo žvečijo moški in ves čas pljuvajo naokoli in od katere imajo čisto rjave zobe. Ob vsakemu vprašanju je pomolil glavo iz avta, mastno izpljunil in šele nato odgovoril. 

Nazaj smo prišli pravočasno. Časa je bilo dovolj še za čajček in za nekaj partij taroka v bližnji gostilnici. Karmen je za nas prehud igralec. 

Avtobus je zamujal pol ure. Je pa le pripeljal in nas pobral. Sedaj smo že mimo Kalawa in prav počasi gre po tej serpentinasti cesti. Zjutraj bomo zgodaj v Mandalay-u in bo treba na lov za hotelom.

13..14.07. - Inle Lake

Tržni dnevi so vsak dan v drugem mestu ob jezeru. Za '5 day market' je danes na vrsti Inthein. Je na kopnem in žal ne na vodi (floating). Bo pa treba ponovno tja. Dolga bo. Pa še dolgo smo spali. Po zajtrku ob skoraj pol devetih smo pospešeno hiteli po ulici, ki bi ji lahko rekli paradižnikova. Tu skladiščijo in na tovornjake nalagajo gajbice polne še zelenih paradižnikov. Ja, iz tega kar vidimo je sezona paradižnikov v polnem razmahu. Seveda je govora o tonah paradižnika. Še pred obalo nas ustavi domačin in ponudi čoln. Cena celodnevnega njema je zaradi Indeina, do katerega je treba pluti še po reki, nekoliko višja (17.000 kyat). Hitro se dogovorimo in v nekaj minutah že plujemo.

Na poti opazujemo ribiče in nasproti vozeče čolne. Ker so ceste ob jezeru slabe, gre večina potniškega in tovornega prometa po vodi. Malo nas je presenetilo, ker so ribiči lovili z 'navadnimi' mrežami in ne s tistimi fotogeničnimi stožci. Takega smo videli le enega. Na tržnico smo prispeli, ko se je večina prebivalcev okoliških vasi že vkrcevala na tovornjake in odhajala domov. Kupili smo nekaj malih daril in poskusili njihovo cvrtje. Okusno in sladko. V bližini so godli vaški godci. Nazaj na čoln se nam ni mudilo in smo krenili proti pagodi Shwe Inn Thein Paya. Kar nekaj časa smo hodili po tistih hodnikih. Nato nazaj na čoln, ogled delavnice in trgovine srebra, izdelave papirja in dežnikov, tekstila iz vlaken lotusovih stebel, ogled pagode Phaung Daw Oo Paya, kosilo, izdelava cigar in nazaj.

Sistem je povsod isti. Čolnar te izkrca pri hišici na kolih, domačin pokaže proces izdelave, na koncu pa se znajdeš v trgovini. Pogledaš in se zahvališ. Nihče ne pritiska, da moraš kaj kupiti.  Vrnili smo se malo pred šesto zvečer in hiteli v center mesta, kjer smo bili dogovorjeni za pijačko s slovenskim parom. Simono in Juretom. Naj mi kdo izračuna kolikšna je verjetnost, da sredi jezera v pagodi srečaš slovenski par...

Zjutraj smo se lenobno prebujali, saj nas dogodki današnjega dne ne priganjajo. Po prijetnem večernem klepetu s Simono in Juretom ugotovimo, da imamo dovoooolj časa za potovanje. Najeli smo kolesa in se odpravili vzdolž vhodne obale jezera. Najprej smo naleteli na 'vinarijo' z degustacijo vina, ki pa roko na srce, res niso primerljiva s slovenskimi vini. Prijazen mladenič je pokazal proces. Polnilna linija je dolga kakšne tri metre, ostalo delajo na roke. Vino pa v kombinaciji kislega in grenkega okusa, nekatera pa tudi brez.

Nadaljevali smo po edini cesti do kraja Maing Thaunk. Rinili smo v hrib do 'forest manastery' s pagodo od koder je lep razgled na jezero. Slik-slik in nazaj dol.

Na drugi strani ceste je pot vodila do vasice s plavajočimi vrtovi. Med hojo po dolgem lesenem mostu smo opazovali kmete, kako se s čolni elegantno vozijo med plavajočimi vrtovi in obdelujejo svoj pridelek. Mirno in počasi. Čista nirvana. Na koncu mostu (konča se pri vodi na začetku vasi), ko smo mislili, da se bomo morali obrniti, nas je pozdravilo prijazno dekle in nas povabilo čez kanal v njeno gostilno. Naložila nas je v čolniček in prepeljala tja. Sledila je papica. Rib je pa že zmanjkalo. V celi vasi. Žal. Nazaj grede smo naleteli na žanjce riža. Sledil je nov fotošuting. Kaj bomo z vsemi temi slikami? 

Za večerjo smo si zaželeli ribe. Hotelir je priporočil restavracijo v centru, kjer so menda mojstri za ribe. Ni bilo poceni, bilo pa je zelo okusno. Riba polnjena z ribo. Njami. Po takšni večerji padajo ideje. Naenkrat nismo želeli več v Mandalay, ampak pred tem v Pindayo. Tam je naravna kraška jama z 8.700 kipci Bude. Bomo zjutraj preverili ali lahko kaj naredimo z že kupljenimi avtobusnimi kartami.

10.-12.07. - Treking Kalaw-Inle

Prvi dan
Prvo jutranje pakiranje. In spomin na lanski Vietnam, ko smo to v mesecu dni naredili sedemnajstkrat. Grrrr. Nam je res to treba? Ob 7.00 zajtrk, plačamo za dve sobi nočitev 30$ (tu se je šefica izkazala, saj je ena druga teta hotela zaračunat dve nočitvi zaradi zgodnjega prihoda) in ob osmih smo bili z vso prtljago že pri naših vodičkah. Nahrbtnike bodo prepeljali v Nyaungshwe (pri jezeru Inle) v dogovorjen hotel, mi pa bomo tri dni pešačili tja.

Treking je zastavljen ambiciozno. Prvi dan je bilo na sporedu 18 km (6 ur) hoje preko območja, kjer gojijo zeleni čaj, drugi dan 24 km (8 ur) hoje skozi pestro pokrajino mimo idiličnih vasi, tretji dan 15 km (5 ur) do kraja Indein. Od tam pa uro in pol trajajoča vožnja do Nyaungshwe. 

Prvi dan je bilo nekoliko več vzpona mimo plantaž zelenega čaja. Steze so bile k sreči suhe in ustavljalo nas je le pogosto fotografiranje obiralk čaja. Sprehodili smo se skozi vasici Danu in Taung Yo. Prenočili pa smo v simpatični vasici Myin Take, ki se razprostira na bregu nad riževimi polji. Kot veliko drugih ima tudi ta vasica budistični samostan. Življenje v vasici je zelo preprosto. Hiše povezujejo blatne poti, elektrika služi le razsvetljavi. Otroci nimajo 'našega' luksuza, pa vendar so bili ob igranju na dvorišču ene od bližnjih hiš videti srečni. Naši gostitelji so bili nadvse ustrežljivi in so se zelo potrudili pri pripravi večerje. Mi v tisti kuhinji najbrž ne bi znali niti zanetiti ognja. 

Drugi dan

Zjutraj smo bili ob sedmih ponovno na poti. Dolga pot je bila pred nami. Hodili smo po kmetijskih zemljiščih čez riževa polja, ob nasadih ingverja, čilija, paprike... In nekajkrat prečkali železniško progo. Res slikovita pokrajina. Mi pa že na robu s fotobaterijami. Drugo noč večina popotnikov prespi v enem od samostanov. Nam so obljubljali nekaj boljšega. In smo prenočili v skednju v vasici Puttpet, plemen Taung Yo in Pa-O. Sicer s postavljenimi mrežami proti komarjem. To mi je prvič dvignilo tlak. Zakaj nismo šli v samostan?? Ampak spali smo pa dobro. Kasneje smo od drugih popotnikov izvedeli, da je bil njihov samostan poln miši, menihi pa so začeli 'razgrajati' že ob štirih zjutraj. No. Nobeden od nas se s to nočjo ni hvalil.

Tretji dan

Zgodnjemu zajtrku je sledil pohod po nekoliko manj pestri, a ravno tako barviti pokrajini. Na poti smo obiskali osnovno šolo. Še ena od niza stvari, za katere je prav, da so jih fantje videli. Velika preprosta soba, v kateri se drenja pet razredov. In dve učiteljici. Ponovili smo par angleških stavkov in zapeli abecedo. Uauuu, kakšno sodelovanje. Kapo dol. Pa s kmeti tam naokoli smo tudi bili že na 'ti'. Prav veselje je gledati te preproste kmečke ljudi, kako se kot otroci zabavajo ob pogledu na svojo fotografijo. 

V Intheinu nas je takoj po kosilu odpeljal motorni čoln čez celotno jezero Inle proti severu. Dobrih 20 km smo prevozili v uri in pol, med potjo pa iztisnili iz baterij še zadnje elektrone. Sledilo je slovo od simpatičnih vodičk in najbolj pričakovan dogodek zadnjih treh dni – tuširanje.

09.07. - Kalaw

Vožnja ni trajala 'obljubljenih' 12 ur, ampak dve uri manj.  Iz busa so nas kot edine potnike odložili že ob 4:30 zjutraj. Super. Čista tema. Mi pa brez dogovora s kakšnim hotelčkom. Pa se je zaspano od nekod primajal lokalec s čelado na glavi, ogrnjem z deko in se ponudil, da nam pokaže pot v hotel 'Golden Lilly'. 6 dolarjev po glavi, OK? Ja pa kje ravno ta hotel, na katerega račun smo slišali toliko kritike? In smo šli kar za njim... Kaj pa nam je v temnih okoliščinah preostalo drugega.

'Dežurni' v hotelu nas je brez vprašanj odpeljal v sobi in izginil. Utrujeni smo se ulegli in zaspali. Ok pustimo podrobnosti, saj smo si ob prihodu zaželeli malo umiti, a ni bilo vode. Zbudili smo se, ko je bila ura pol enajstih. Pred našimi sobami je bila velika terasa z razgledom nad mestom. Lepo. Ker pa smo na forumih brali le slabe izkušnje, smo bili previdni. Skoraj ob 13-ih so nam velikodušno ponujali zajtrk. Nekako smo se upirali, oni pa, ni problema. OK, pa nam ga naj pripravijo. Po zajtrku je Toni (Sikh z najlonko na glavi) začel ponujati storitve vodičev. Njegov brat Rambo je menda pravi kralj trekingov. Zraven pa so sedeli mati in ga polglasno usmerjali. In je navil ceno na 15.000 kyat po osebi plus strošek čoln plus transfer nahrbtnikov. Mi pa smo se prijazno poslovili. Z vsakim nadaljnjim korakom iz recepcije so za nami deževale nižje ponudbe. Sta pa oba zelo na izi. S kretnjami. Ne vem, zakaj smo najprej pomislili na Boba Marleya. Mi pa smo odkorakali proti centru Kalawa in se tam prav hitro dogovorili za tridnevni treking do jezera Inle. In dobili dve simpatični vodički: Sen Sen (23) in Tente (21). Jutri gre torej zares!

Ravno dovolj časa je bilo še, da smo si na obrobju kraja ogledali Shwe Oo Min Paya (pagodo z dvema naravnima dolgima jamama tlakovanima v ploščice in s številnimi kipci Bude POVSOD) in Hnee pagodo (kjer domuje 500 let star z zlatom prevlečen bambusni kip Bude). Prijetna je bila tudi hoja po kraju. In tudi, ko smo zašli s poti je bilo polno zanimivega in prijaznih domačinov, ki so nas po svojih močeh usmerjali. Moteče v teh krajih je veliko število potepuških psov. Saj ti nič nočejo, ampak kakšen se je kar prilepil naši skupinici in hodil med nami. Ali pa sta se dva v naši bližini kar konkretno zravsala. Zaradi boljšega občutka smo naše 'dnevne' nahrbtnike opremili z dvema sprejema - solzilcema.

Zvečer smo si privoščili dobro večerjo in šli v sobe prepakirat nahrbtnike za na pot. V ročno prtljago smo spakirali najnujnejše za tri dni, ostalo pa pustili v 'velikih' nahrbtnikih. 

Treking je zastavljen ambiciozno. Prvi dan je na sporedu 18 km (6 ur) hoje preko območja, kjer gojijo zeleni čaj, drugi dan 24 km (8 ur) hoje skozi pestro pokrajino mimo idiličnih vasi, tretji dan 15 km (5 ur) do kraja Indein. Od tam pa uro in pol trajajoča vožnja do Nyaungshwe. 

08.07. - Yangon in odhod naprej

Ponoči je deževalo. Celo noč. In zjutraj še tudi malo. Imeli smo kratek posvet in se hitro uskladili, da če bo le možno naredimo premik naprej še danes. Po zajtrku (kup banan, toast z jajci, čaj, marmelada, maslo, pecivo) smo nahrbtnike prenesli v recepcijo in šli na lov za informacijami.


Dež je ponehal. Pri Sule pagodi smo v prvi agenciji kupili karte za avtobus za Kalaw, ki odpelje ob 18. uri. Upamo, da bo tam bolje z vremenom. Ker je v Yangonu menda najboljši menjalni tečaj, smo zamenjali še nekaj dolarjev in šli na ogled mesta.

Križarili smo po ulicah in slikali vsepovprek. Na ulicah dogaja prodaja cenene robe, knjig, pripravljene hrane in pijače, sadja, zelenjave... Za en dolar so nam olupili in nasekali dva ananasa. Njami!

Zaradi pogostih izpadov elektrike so na pločnikih ogromni agregati za napajanje hiš z elektriko. 

Težko pa je opazovati ulični vrvež in istočasno varno hoditi po razbitih pločnikih. Najbolj nenanavadno za tako veliko mesto je odsotnost motorjev v prometu. Zanimive pa so tudi ulične 'telefonske govorilnice'.

Za na pot smo kupili nekaj kruha in banan in šli jest. V hotel smo se vrnili ravno, ko je začelo ponovno deževati. Dogovorili smo se za večji taksi do avtobusne postaje kar dve uri pred odhodom avtobusa. Pametno, saj je avtobusna postaja oddaljena eno uro vožnje iz centra mesta. Po dežju je šlo še počasneje. Pa tudi postaja je mesto v malem, saj je res ogromna z ulicami polnih avtobusnih družb, gostilnic in prodajaln. Kar nekaj časa smo vozili in iskali našega prevoznika. Deževalo je pa že kot pr' norcih. Zasedli smo zadnjo vrsto v avtobusu. In sploh ni bilo slabo. Smo imeli dovolj prostora. Klimo smo pa prelepili z vrečko in obliži. Imamo prakso še iz Vietnama :-)

Avtocesta Yangon - Mandalay je široka in prazna, naprej proti Kalaw-u pa se serpentinasto vzpenja. Škoda da je bila že tema, bi bilo zanimivo spremljati kakšna je videti pokrajina podnevi.

07.07. - Prihod v Yangon

Po pristanku na letališču v Bangkoku smo ure najprej premaknili za 5 ur naprej. Letališče je veliko. Mednarodnega dela pri vezanih letih ni potrebno zapustiti, zato po restavracijah 4 ure posedamo do odhoda manjšega 'Thai'-a v Yangon. 

Vzlet skoraj po planu. Ure premaknemo za pol ure nazaj, tako da prehitevamo Evropo le še za 4 ure in pol. V Yangonu, največjem in nekdaj glavnem mestu Myanmara pristanemo nekaj po sedmi uri zvečer.

Kljub drugačnim informacijam je bila menjalnica na letališču še odprta. Tečaj ugoden (1USD=876kyat), zato smo zamenjali kar nekaj kar nekaj zelencev.

Opazili smo še eno novost. Uvedli so bankovce za 10.000 kyat. Ti so še bolj 'novi' kot naši skrbno izbrani dolarji. Super, da nam ne bo treba s sabo nositi kupov bankovcev po 1.000 kyat.

Taksijev je bilo pred vhodom veliko. Ni se nam dalo dosti pogajat. Za 12 USD smo se usedli v veliko ohranjeno Toyoto. No, še preden smo se usedli, sem se razburjal, ker je en domorodec sedel na sovoznikovem sedežu, drugi pa je odprl voznikova vrata in nas priganjal v avto. Ja kam boste pa stlačili nas 5? Aja, pardon. Tu imajo avtomobili volan na desni. 

Mlad šofer se je izkazal za zelo izobraženega. Tako z angleščino, kot tudi z odgovarjenjem na vprašanja: Avti so dragi, ne poznajo avtomobilskega zavarovanja, v Yangonu je promet z motorji prepovedan, lahko vozijo vinjeni- alkotesta ne poznajo, v decimalko natančno povedanega števila prebivalcev  pa si nismo zapomnili. Samo Yangon ima prebivalcev za tri Slovenije.

Po polurni vožnji smo se znašli pred 'Daddy's home' hotelčkom, kjer smo imeli rezervirani sobi za prvo noč. Na stopnicah je posedalo nekaj domorodcev. Ko smo jih pozdravili, so takoj skočili pokonci. Super, prihajajo po prtljago! Pa ja, samo notri so se umaknili... 'Welcome to Myanmar!' 

Po nekaj pregovarjanja glede vnaprej dogovorjene cene in telefonskem klicu šefu, smo potolaženi odšli v sobi brez oken in z vonjem po plesni. To je naš 'Daddy's home'.

Hmm... Nazaj grede bomo zagotovo šli drugam. Lokacija je sicer v redu, vse ostalo pa ne. Tako je če rezerviraš hotel na daljavo, pri čemer na 3/4 mailov ne dobiš odgovora ali pa so v želenem terminu zasedeni.

06.07. - Dan v zraku

Na letališče v Munchen smo prispeli pravočasno. To nam gre že kar dobro od rok. Znamo se obrniti, poiskati Urlauberparking P41 in na Parking service dvigniti 'Park&Fly' kartico za popust pri parkiranju za daljši čas. 

Vkrcavanje po planu, polet ob 22:20 s polurno zamudo. Letimo brez postanka do Bangkoka. Zdaj gre zares.

Burma... ...začelo se je

Marca smo preko spleta rezervirali in vplačali letalske karte. 767 EUR po odrasli glavi. Odločili smo se za časovno in za živce najmanj naporno varianto. Iz Munchna bomo leteli s 'Thai' direktno do Bangkoka in po dveh slabih urah čakanja presedli na letalo za Yangon. Nič vmesnega postanka v Dohi ali drugem vmesnem kraju ob nemogočih urah.

Odhod: 6. julija ob 21.50, povratek 4. avgusta ob 19.50.

Komaj čakamo :-)    Res.

Burmanske vize nimamo, saj je še prezgodaj. Najprej smo konraktirali v Berlin, pa so izredno neodzivni na elektronsko pošto. Zato smo raje poklicali v Beograd. Tam so nam prijazno sporočili nov e-mail (myanbel@sezampro.rs) in nam poslali vse potrebne obrazce in informacije. Viza je veljavna največ tri mesece od dneva izdaje. Poleg tega morava pred urejanjem vize dva člana odprave še zamenjati potna lista, saj aprila potečeta :-(

Nov Lonely Planet vodič za Myanmar je že v proučevanju, po prebiranju popotniških forumov pa smo se potolažili glede poletnega monsunskega dežja. Itaq se bomo bolj držali celine. Upamo, da bomo imeli tudi letos takšno srečo z vremenom, kot lani v Vietnamu.

Takole smo si zamislili pot:

Država je enostavna za potovanje. Po njej bomo zaokrožili v nasprotni smeri urinega kazalca. Prileteli bomo v Yangon in čimprej v Shan state na hribarjenje 'Kalaw - Inle', potem pa z vmesnimi postanki preko Mandalaya in Bagana v izhodiščni Yangon. Severni del (Kachin), kjer smo sprva načrtovali štiridnevno plovbo po reki od Myitkyina do Mandalay-a, bomo zaradi naraščujočih spopadov med silami hunte in odporniki izpustili. Škoda. Prav tako zaradi obilice padavin (monsun) ne pride v upoštev zahodna obala z lepimi plažami in južni obmorski del. V kraj Mogoke, kjer je središče dragih kamnov in na še na nekaj zaželenih lokacij pa tujci nimamo vstopa oz. potrebujemo posebna dovoljenja in vodiče... :-(   

Pa nič!

Vize so bile prvi projekt. Uvedbo VOA (Visa on arrival) prestavljajo iz meseca v mesec in smo obupali. Preostaneta Myanmarski ambasadi v Berlinu in Beogradu.

Berlin: Kar nekaj nasprotujočih/starih informacij in naslovov na Internetu. Po nekaj poskusih dobimo pravi e-mail naslov in zaprosimo za obrazce. Hiter odziv z besedilom : "No problem!". Kul! Naredimo slike z belim ozadjem, izpolnimo obrazce, skeniramo in pošljemo v pregled. Naj povejo če je OK, da ne bomo pošiljali dvakrat. In ni bilo odziva. Hm. Potem pa dileme pošiljanja petih potnih listov s pošto. Če se kje zataknejo, bomo ostali doma...

Beograd: Kličem na ambasado in se vse dogovorim v srbščini. Pošljejo obrazce, mi jih izpolnimo in na njihovo zahtevo predhodno pošljemo v pregled skenirane obrazce po mailu. Odgovor: 'Ni v redu'. V polje "Occupation" je bilo potrebno pripisati še ime in naslov podjetja. "Kako prosim? OK...". 

Potne liste je nato prva oseba 'A' odnesla v torek na ambasado, narejene dvignila v četrtek, druga oseba 'A' pa jih je v petek prinesla nazaj v SLO. Izi bizi. Simpatična viza, res. Je na njej moja barvna fotografija ;-)

Hvala Aleksandri in Anji ker sta odigrali poštna goloba!