Dve jutranji budilki sta zatajali. Še dobro, da smo imeli še tretjega aduta - mobitel. Vstali smo ob pol petih zjutraj in malo čez pet nas je avtobus že pobral pred hotelom. Dobili smo še zajtrk za seboj in se v deževnem vremenu odpeljali proti Mandalay-u. Še dobro nismo prišli iz mesta, že smo skoraj sneli električno žico napeljano čez cesto. Tako po domače. Je enostavno bila prenizka za naš avtobus. Vožnja do Mandalay-a je trajala slabih 6 ur. Na poti nas je spremljal dež, ki pa je v Mandalay-u ponehal.
Zbasali smo se v taksi in se odpeljali na avtobusno postajo, od koder vozijo avtobusi na severozahod. Mandalay ima namreč tri avtobusne postaje. Odhajamo v Shwebo, kraj ki je malo iz klasične turistične poti. Se nam je kar mudilo, saj gre glavnina avtobusov na pot v dopoldanskem času. Še dobro se nismo ustavili, že so lokalni fantiči zvlekli naše nahrbtnike iz avta, nam v tistem vrvežu pokazali pravi avtobus in celo prinesli karte. Malo so bile zato dražje, ampak ne pretirano. Se nam vsaj ni bilo treba loviti po postaji za informacijami. Ob 12.15 smo se že peljali. Na avtobusu smo bili edini tujci. V Shwebo jih ne gre veliko. Mesto je že blizu nam zelo mamljivih Mogok (Mogoke so za turiste prepovedano območje), kjer so doma rubini in safirji. Ampak to je že druga zgodba...
Na lokalnem avtobusu se voziš z odprtimi okni in vrati. Zunaj je bilo zelo vroče. Za primerjavo - v Hsipawu je bilo zjutraj 23 stopinj, pozno dopoldne v Mandalayu 32. Pokrajina je postajala vse bolj suha in peščena. Pojavile so se številne palme, riž pa je dobival zlato barvo, zato so ga že na veliko želi.
V Shwebo smo prispeli po dobrih štirih urah vožnje in se takoj odpravili na lov za hotelom. V majhnih krajih ni veliko izbire hotelov z licenco za prenočevanje tujcev. V tretje gre rado, pravijo. In je res šlo. V prvem nismo prišli skupaj, saj receptor ni kazal posebne volje, da nam ustreže, drugi je bil zaseden, v tretjem pa smo se hitro dogovorili. Nas je 5 in iščemo sobe 3 - 2. Je pa to prvi kraj do sedaj, kjer v hotelu ne dobiš zajtrka.
Zvečer smo se sprehodili po mestu, večerjali pri Kitajcih in si ogledali bližnjo okolico s pagodo. Na poti smo zasledili le dva 'belca'. Iz pogledov in odzivov domačinov nam je bilo takoj jasno, da tukaj ni veliko turistov. Posebno pozornost je na vsakem koraku vzbujal Vid. Vsi bi ga ogovarjali, se ga dotikali in ga božali po njegovi svetli koži.