Z avtobusnimi kartami se na dan odhoda ne da nič spremeniti. Ker je odhod našega avtobusa šele ob osmih zvečer nam hotelir bistro predlaga, naj si najamemo taksi, ki nas bo peljal tja in nazaj na 'junction' (Shwenyaung), kjer počakamo avtobus. Bomo zmogli? Na hitro spakiramo in ob devetih smo z nahrbtniki že v taksiju - stari Toyoti karavan za 50.000 kyatov (50 EUR). Afnarija stane... Pa nam je bila odločitev z vsakim kilometrom bolj všeč. Najprej nam je šofer Tun Tun ustavil v kraju, kjer je bil tržni dan v polnem razmahu. Polurni fotošuting. Itaq. Ravno dobro speljemo, že vpijemo naj ustavi. Sejem goveda. Uaaau... Škljoc-škljoc. Potem pa slaba vest, da ne bomo pravočasno nazaj. 'Vozi Miško!'. Hiteli smo po bližnjicah in skoraj celo pot po makedamu/kolovozih. Čudovita pokrajina, črede goveda na cesti, v rdečo prst vkopane vasi, zlate pagode po hribčkih kot raztresene cerkvice pri nas in povsod, kjer so nas zagledali nasmejani vedri obrazi domačinov. Prisrčno, kot otroci. Da, to je tisti pristni Myanmar, ki ga bo množični turizem v prihodnjih letih korenito spremenil.
Po ogledu pagode kosilo in že dirjamo nazaj po isti poti. Na deblu nad cesto zagledamo panj divjih čebel. Foto? In že lezemo iz avta. Na obzorju sivina in mavrica. Ujamejo nas dežne kaplje. Komaj kaj vidimo na cesto. Daj no, prižgi brisalce. Tun Tun pa nabit na volan in hladen kot špricer. Takoj nam je bilo jasno, da brisalci ne delajo. Ves čas ima usta polna tiste svinjarije, ki jo žvečijo moški in ves čas pljuvajo naokoli in od katere imajo čisto rjave zobe. Ob vsakemu vprašanju je pomolil glavo iz avta, mastno izpljunil in šele nato odgovoril.
Nazaj smo prišli pravočasno. Časa je bilo dovolj še za čajček in za nekaj partij taroka v bližnji gostilnici. Karmen je za nas prehud igralec.
Avtobus je zamujal pol ure. Je pa le pripeljal in nas pobral. Sedaj smo že mimo Kalawa in prav počasi gre po tej serpentinasti cesti. Zjutraj bomo zgodaj v Mandalay-u in bo treba na lov za hotelom.
Po ogledu pagode kosilo in že dirjamo nazaj po isti poti. Na deblu nad cesto zagledamo panj divjih čebel. Foto? In že lezemo iz avta. Na obzorju sivina in mavrica. Ujamejo nas dežne kaplje. Komaj kaj vidimo na cesto. Daj no, prižgi brisalce. Tun Tun pa nabit na volan in hladen kot špricer. Takoj nam je bilo jasno, da brisalci ne delajo. Ves čas ima usta polna tiste svinjarije, ki jo žvečijo moški in ves čas pljuvajo naokoli in od katere imajo čisto rjave zobe. Ob vsakemu vprašanju je pomolil glavo iz avta, mastno izpljunil in šele nato odgovoril.
Nazaj smo prišli pravočasno. Časa je bilo dovolj še za čajček in za nekaj partij taroka v bližnji gostilnici. Karmen je za nas prehud igralec.
Avtobus je zamujal pol ure. Je pa le pripeljal in nas pobral. Sedaj smo že mimo Kalawa in prav počasi gre po tej serpentinasti cesti. Zjutraj bomo zgodaj v Mandalay-u in bo treba na lov za hotelom.