Za danes je v planu ladjica do Mingun-a. Da vidimo to nedokončano stupo, še predno vse razpade. Ladja za turiste odpelje tja ob devetih. Ker pa za nas (5 popotnikov) velja zakon velikih števil, smo se odločili najeti svojo ladjico. Cena je približno ista, kot če bi šli čredno z drugimi belčki. Zgleda pa, kot da se preseravamo.
Vožnja do Minguna je trajala dobro uro. Prihodu sledi stampedo lokalnih prodajalk različne šare, katerih se težko otreseš. Najprej smo skočili v belo pagodo na obali, potem pa k ruševini. Stupa Mingun bi bila največja stupa na svetu, če bi bila seveda zgrajena do konca. Stupa je ostala nedokončana zaradi smrti idejnega arhitekta. Ogromna zadeva. Na to moramo splezati. Pa ne gre tako preprosto. Te takoj prestrežejo, da moraš plačati 3 USD po glavi. Aja, pa še bosi moramo hoditi po teh ruševinah. Še dobro, da ni bilo ves čas sončno. Že tako smo cvilili po tistih vročih opečnatih stopnicah. Za nami pa dva lokalna podjetneža s šopom svežega listja v roki. 'Step on this'. Ma ne bomo, pa če dobimo mehurje! Ženska je bila bolj iznajdljiva. Karmen si je noge polivala z vodo. Gor pa itaq nič posebnega. Smo se poslikali,
jaz sem zlezel še na drugo stran in smo šli dol.
In smo šli naprej. Najbolj smo se nasmejali kravji vpregi z velikim napisom TAXI. To moramo probat in smo možaku obljubili, da nas bo peljal nazaj do ladje. Sledil je ogled XL zvona, pa pagode, pa še ene pagode... Počasi dobivamo pikice, ko vidimo pagodo. Nas že skrbi kaj bomo delali v Baganu, kjer jih je preko 4.000.
Ob enih smo že bili naveličani vsega, vkrcani in na poti nazaj. Ob reki veliko dogaja, zato se nismo taksirali do centra, ampak smo pešačili ob obali. Da otroci vidijo kako poteka življenje v barakah, kako se s težaškim delom pretovarjanja različnega materiala, preživlja lokalno prebivalstvo.
Naš cilj je bila, saj ni težko ugotoviti, pagoda oziroma samostan menihov Shwe In Bin Kyaung. Pa se je kmalu zakompliciralo. K nam je pristopil menih in nas povabil k uri angleščine. Zdelo se nam je zanimivo in smo šli. Ravno so začenjali z uro. Sprva se nam je zdelo še zabavno, potem pa vedno bolj naporno, se pa splača poskusiti, kar zanimiva izkušnja... Vsak od nas je imel okoli sebe kopico tečajnikov. Največ menihov, pa tudi nekaj civilistov. Najbolj zanimivo je bilo opazovati Vida (10 let), kako suvereno obvladuje svojo skupinico zagretih menihov. In kako resno ga jemljejo. Po slabi uri smo se poslovili in peterica menihov se je odločila, da nas pospremi, razkaže samostan in pelje v drug samostan, v katerem se šola in živi 2.800 menihov.
Zvečer smo bili pošteno utrujeni.