Ob treh zjutraj so se nekam sumljivo skupaj začele pojavljati hiše. Cesta se je razširila in razsvetlila. Samo ne, da smo že blizu cilja. In res, ob 3.30 smo bili že parkirani na glavni avtobusni postaji. Super, res. Pa so rekli, da pridemo ob šestih. Naj mi samo še kdo reče, da promet v Burmi ne deluje. To je že druga daljša destinacija, kamor smo prišli precej pred napovedanim časom. In to obveznemu nočnemu postanku, kjer se lokalci hranijo, navkljub.
V Mandalay-u je bila še tema. Do centra pa približno pol ure vožnje. Hotela nismo imeli rezerviranega, taksisti so pa pritiskali kot nori. Naložili smo si nahrbtnike in se peš odpravili do najbližje odprte gostilnice na postaji. Ob čajčku in nekem cvrtju smo čakali, da se zdani in v LP označili par primernih hotelčkov v centru mesta. Ko je bila ura šest zjutraj, se je od nekod primajal najbrž stoti taksist. Izmenjali smo le par besed, malo zbili ceno in že smo drveli proti centru. Prvi hotel (Garden hotel) soliden, skočimo preverit še v drugega (ET), kjer nismo prišli skupaj s ceno. Vedno bolj ugotavljamo, da se tu ne da pogajati niti približno tako kot v Vietnamu. In smo šli nazaj v Garden, ki ga vodijo Kitajčki.
Klima dela, vroče vode v izobilju, pa še wi-fi imamo.
Do zgodnjega popoldneva smo meditirali, surfali po netu, pisali maile in končno objavili Blog. Popoldan pa smo se odpravili ven, proti Mandalay hill-u, od koder naj bi opazovali sončni zahod nad mestom in reko Ayeyarwady.
Soglasno smo se tudi odločili, da ne kupimo 10$ 'Combo ticket' za ogled parih znamenitosti po mestu in okolici. In smo se odpravili peš okoli Mandalay palace. Kmalu smo ugotovili, da so to nenormalne razdalje. Mesto je hrupno in umazano. Že prvi dan nam ni bilo všeč. Na poti do griča smo obiskali nekaj pagod, potem pa peš po neskončnih stopnicah. Bosi. Ni nam jasno zakaj, ampak tako to je tukaj. Do vrha smo se v popoldanski vročini (na termometru je kazalo 42 stopinj) pošteno preznojili. Gor pa klasika. Najprej te olupijo za 'camera fee', potem pa niti ne poskrbijo za oblake, ki so preprečili tako opevani sončni zahod. Sicer smo si pa sami krivi. Kaj pa rinemo sem v delu leta, ki slovi po najmanjšem številu sončnih dni.
Zvečer smo se taksirali do restavracije blizu hotela in si privoščili ribe. Dobre ribe. Res. Ob večerji smo ugotavljali, da se premikamo prehitro in da bomo s takšnim tempom prehitro naokoli. Načrtujemo podaljšanje Mandalay-a še za en dan.
V Mandalay-u je bila še tema. Do centra pa približno pol ure vožnje. Hotela nismo imeli rezerviranega, taksisti so pa pritiskali kot nori. Naložili smo si nahrbtnike in se peš odpravili do najbližje odprte gostilnice na postaji. Ob čajčku in nekem cvrtju smo čakali, da se zdani in v LP označili par primernih hotelčkov v centru mesta. Ko je bila ura šest zjutraj, se je od nekod primajal najbrž stoti taksist. Izmenjali smo le par besed, malo zbili ceno in že smo drveli proti centru. Prvi hotel (Garden hotel) soliden, skočimo preverit še v drugega (ET), kjer nismo prišli skupaj s ceno. Vedno bolj ugotavljamo, da se tu ne da pogajati niti približno tako kot v Vietnamu. In smo šli nazaj v Garden, ki ga vodijo Kitajčki.
Klima dela, vroče vode v izobilju, pa še wi-fi imamo.
Do zgodnjega popoldneva smo meditirali, surfali po netu, pisali maile in končno objavili Blog. Popoldan pa smo se odpravili ven, proti Mandalay hill-u, od koder naj bi opazovali sončni zahod nad mestom in reko Ayeyarwady.
Soglasno smo se tudi odločili, da ne kupimo 10$ 'Combo ticket' za ogled parih znamenitosti po mestu in okolici. In smo se odpravili peš okoli Mandalay palace. Kmalu smo ugotovili, da so to nenormalne razdalje. Mesto je hrupno in umazano. Že prvi dan nam ni bilo všeč. Na poti do griča smo obiskali nekaj pagod, potem pa peš po neskončnih stopnicah. Bosi. Ni nam jasno zakaj, ampak tako to je tukaj. Do vrha smo se v popoldanski vročini (na termometru je kazalo 42 stopinj) pošteno preznojili. Gor pa klasika. Najprej te olupijo za 'camera fee', potem pa niti ne poskrbijo za oblake, ki so preprečili tako opevani sončni zahod. Sicer smo si pa sami krivi. Kaj pa rinemo sem v delu leta, ki slovi po najmanjšem številu sončnih dni.
Zvečer smo se taksirali do restavracije blizu hotela in si privoščili ribe. Dobre ribe. Res. Ob večerji smo ugotavljali, da se premikamo prehitro in da bomo s takšnim tempom prehitro naokoli. Načrtujemo podaljšanje Mandalay-a še za en dan.