Prvi dan
Prvo jutranje pakiranje. In spomin na lanski Vietnam, ko smo to v mesecu dni naredili sedemnajstkrat. Grrrr. Nam je res to treba? Ob 7.00 zajtrk, plačamo za dve sobi nočitev 30$ (tu se je šefica izkazala, saj je ena druga teta hotela zaračunat dve nočitvi zaradi zgodnjega prihoda) in ob osmih smo bili z vso prtljago že pri naših vodičkah. Nahrbtnike bodo prepeljali v Nyaungshwe (pri jezeru Inle) v dogovorjen hotel, mi pa bomo tri dni pešačili tja.
Prvo jutranje pakiranje. In spomin na lanski Vietnam, ko smo to v mesecu dni naredili sedemnajstkrat. Grrrr. Nam je res to treba? Ob 7.00 zajtrk, plačamo za dve sobi nočitev 30$ (tu se je šefica izkazala, saj je ena druga teta hotela zaračunat dve nočitvi zaradi zgodnjega prihoda) in ob osmih smo bili z vso prtljago že pri naših vodičkah. Nahrbtnike bodo prepeljali v Nyaungshwe (pri jezeru Inle) v dogovorjen hotel, mi pa bomo tri dni pešačili tja.
Treking je zastavljen ambiciozno. Prvi dan je bilo na sporedu 18 km (6 ur) hoje preko območja, kjer gojijo zeleni čaj, drugi dan 24 km (8 ur) hoje skozi pestro pokrajino mimo idiličnih vasi, tretji dan 15 km (5 ur) do kraja Indein. Od tam pa uro in pol trajajoča vožnja do Nyaungshwe.
Prvi dan je bilo nekoliko več vzpona mimo plantaž zelenega čaja. Steze so bile k sreči suhe in ustavljalo nas je le pogosto fotografiranje obiralk čaja. Sprehodili smo se skozi vasici Danu in Taung Yo. Prenočili pa smo v simpatični vasici Myin Take, ki se razprostira na bregu nad riževimi polji. Kot veliko drugih ima tudi ta vasica budistični samostan. Življenje v vasici je zelo preprosto. Hiše povezujejo blatne poti, elektrika služi le razsvetljavi. Otroci nimajo 'našega' luksuza, pa vendar so bili ob igranju na dvorišču ene od bližnjih hiš videti srečni. Naši gostitelji so bili nadvse ustrežljivi in so se zelo potrudili pri pripravi večerje. Mi v tisti kuhinji najbrž ne bi znali niti zanetiti ognja.
Drugi dan
Zjutraj smo bili ob sedmih ponovno na poti. Dolga pot je bila pred nami. Hodili smo po kmetijskih zemljiščih čez riževa polja, ob nasadih ingverja, čilija, paprike... In nekajkrat prečkali železniško progo. Res slikovita pokrajina. Mi pa že na robu s fotobaterijami. Drugo noč večina popotnikov prespi v enem od samostanov. Nam so obljubljali nekaj boljšega. In smo prenočili v skednju v vasici Puttpet, plemen Taung Yo in Pa-O. Sicer s postavljenimi mrežami proti komarjem. To mi je prvič dvignilo tlak. Zakaj nismo šli v samostan?? Ampak spali smo pa dobro. Kasneje smo od drugih popotnikov izvedeli, da je bil njihov samostan poln miši, menihi pa so začeli 'razgrajati' že ob štirih zjutraj. No. Nobeden od nas se s to nočjo ni hvalil.
V Intheinu nas je takoj po kosilu odpeljal motorni čoln čez celotno jezero Inle proti severu. Dobrih 20 km smo prevozili v uri in pol, med potjo pa iztisnili iz baterij še zadnje elektrone. Sledilo je slovo od simpatičnih vodičk in najbolj pričakovan dogodek zadnjih treh dni – tuširanje.
Prvi dan je bilo nekoliko več vzpona mimo plantaž zelenega čaja. Steze so bile k sreči suhe in ustavljalo nas je le pogosto fotografiranje obiralk čaja. Sprehodili smo se skozi vasici Danu in Taung Yo. Prenočili pa smo v simpatični vasici Myin Take, ki se razprostira na bregu nad riževimi polji. Kot veliko drugih ima tudi ta vasica budistični samostan. Življenje v vasici je zelo preprosto. Hiše povezujejo blatne poti, elektrika služi le razsvetljavi. Otroci nimajo 'našega' luksuza, pa vendar so bili ob igranju na dvorišču ene od bližnjih hiš videti srečni. Naši gostitelji so bili nadvse ustrežljivi in so se zelo potrudili pri pripravi večerje. Mi v tisti kuhinji najbrž ne bi znali niti zanetiti ognja.
Drugi dan
Tretji dan
Zgodnjemu zajtrku je sledil pohod po nekoliko manj pestri, a ravno tako barviti pokrajini. Na poti smo obiskali osnovno šolo. Še ena od niza stvari, za katere je prav, da so jih fantje videli. Velika preprosta soba, v kateri se drenja pet razredov. In dve učiteljici. Ponovili smo par angleških stavkov in zapeli abecedo. Uauuu, kakšno sodelovanje. Kapo dol. Pa s kmeti tam naokoli smo tudi bili že na 'ti'. Prav veselje je gledati te preproste kmečke ljudi, kako se kot otroci zabavajo ob pogledu na svojo fotografijo.
V Intheinu nas je takoj po kosilu odpeljal motorni čoln čez celotno jezero Inle proti severu. Dobrih 20 km smo prevozili v uri in pol, med potjo pa iztisnili iz baterij še zadnje elektrone. Sledilo je slovo od simpatičnih vodičk in najbolj pričakovan dogodek zadnjih treh dni – tuširanje.