Danes je na sporedu treking. Dva dneva hoje po hribih okoli Hsipawa. Ali lahko po trekingu Kalaw-Inle sploh vidimo, kaj novega? Vodič je prijazen možakar, star 41 let, nasmejan in z velikim nožem za pasom. Pot nas je od hotela najprej vodila preko riževih polj, potem pa smo dobrih pet ur grizli kolena. Vzpon sicer ni bil strm, ampak ni in ni bilo konca. Med potjo smo malo počivali, veliko pa smo se ustavljali in poslušali razlago običajev, rastlinja... Tikovine v tem delu Burme ni veliko. Ker je kvaliteten les, so ga okoliški kmetje najraje sekali. Sedaj je to prepovedano, vsaj tako piše na tablicah, ki so nabite na ta devesa ob poti. Tik raste do polne velikosti trideset let. Ima zelo velike močne liste, ki so jih včasih kmetje uporabljali kot ovojni papir. Glavne kulture na tem območju so riž, koruza in sezam. Na poti do vasice Palaung, kjer smo prespali pri neki lokalni družini, smo prečkali le eno vasico (Shan). Bila je praktično prazna, saj so bili vsi kmetje na okoliških poljih. Vodič nas je opozoril na dvignjen prostor s streho v najstarejšem delu vasi. To je poseben prostor, kjer enkrat na leto oziroma po potrebi (veliko bolezni, ujme, preteča nevarnost) bližji budistični menih opravi molitev za zaščito vasi. Med potjo smo videli nekaj na hitro narejenih provizoričnih hidroelektrarn na mlinsko kolo in generator. Kjub kar strmemu vzponu nas je med potjo prehitevalo precej motorjev, ki so v takšnem okolju edino primerno prevozno sredstvo.
Ob prihodu na cilj nas je že čakalo kosilo. Brezmesno. Tukaj je meso bolj redko na mizi, zato je jedilnik sestavljen iz različno pripravljene zelenjave in kuhanega riža. Nam nepoznani okusi jedi, če pa jih pomešaš z rižem, se da lepo jesti. Zaradi takšne prehrane so vaščani praviloma vitki, malo je sodobnih bolezni in raka. In prav lepo je gledati te vedre obraze, ki nas obkrožajo. Hiša ima bivalne prostore vedno v zgornjem nadstropju. Spodaj je neke vrste 'drvarnica'. Zgoraj v centralnem delu se nahaja velika 'dnevna' soba', v kateri je kurišče za pripravo obrokov. Nekakšen predhodnik naše črne kuhinje. Brez dimnika. Ko zakurijo, je soba polna dima. Drva so preko meter dolga in nekatera zelo debela. Med gorenjem jih potiskajo v žerjavico na sredini kurišča. Jedo na tleh, le za nas turiste imajo pripravljeno nekakšno okroglo mizico, 30 cm visoko.
Po kosilu in nekaj partijah taroka, smo se z vodičem odpravili po vasi. Idilična vasica z vsega 400 prebivalci. Le hiš že kar nekaj časa ne krijejo več s slamo (obnavljati treba na tri leta), ampak s valovito pločevino. Ta pa v nekaj letih zarjavi in pogled na vasico od zgoraj je bolj klavrn, saj vidiš le zarjavele strehe. Škoda. Med potjo smo se ustavili pri neki družini in z njimi spili čaj. Hiša je bila velika. V njej prebiva več družin. Oče (glava družine) in sinovi z ženami in otroci. Tako je zagotovljeno, da otroci na stara leta skrbijo za svoje starše. Pokojnin tukaj ni. Preživetje zagotavljajo le obdelana polja.
Zvečer smo gostitelje opazovali pri obdelavi čajnih listov. Manj kvaliteten čaj z velikimi listi najprej nad pečjo 'blanširajo' v sopari, nato liste na veliki pleteni mizi z rokami pregnetejo in pospravijo v sod. Tako obdelani listi naj bi izgubili na premočni grenkobi. Čajeve liste ne bodo sušili, ampak jih bodo čez nekaj dni prodali v mestu.
Tu ni piva, ni coca-cole, ni tople vode, elektrika samo za osnovno razsvetljavo z malo LED lučko. Ko pride mrak postanejo ozke, s štrlečimi zlizanimi kamni in ilovnate ulice temne. Že tako mirna vasica se še bolj umiri, le iz kakšne hiše se sliši petje karaok.
Tu v hribih se zvečer precej shladi. Po vasi smo hodili z jopicami in temperatura je bila primerna za globok spanec v zadnji sobi, ker so nam na našo željo pripravili ležišča z mrežami proti mrčesu. Vedno pa spimo v naših tankih spalnih vrečah.
23.7. 2012 Treking drugi dan
Ob prihodu na cilj nas je že čakalo kosilo. Brezmesno. Tukaj je meso bolj redko na mizi, zato je jedilnik sestavljen iz različno pripravljene zelenjave in kuhanega riža. Nam nepoznani okusi jedi, če pa jih pomešaš z rižem, se da lepo jesti. Zaradi takšne prehrane so vaščani praviloma vitki, malo je sodobnih bolezni in raka. In prav lepo je gledati te vedre obraze, ki nas obkrožajo. Hiša ima bivalne prostore vedno v zgornjem nadstropju. Spodaj je neke vrste 'drvarnica'. Zgoraj v centralnem delu se nahaja velika 'dnevna' soba', v kateri je kurišče za pripravo obrokov. Nekakšen predhodnik naše črne kuhinje. Brez dimnika. Ko zakurijo, je soba polna dima. Drva so preko meter dolga in nekatera zelo debela. Med gorenjem jih potiskajo v žerjavico na sredini kurišča. Jedo na tleh, le za nas turiste imajo pripravljeno nekakšno okroglo mizico, 30 cm visoko.
Po kosilu in nekaj partijah taroka, smo se z vodičem odpravili po vasi. Idilična vasica z vsega 400 prebivalci. Le hiš že kar nekaj časa ne krijejo več s slamo (obnavljati treba na tri leta), ampak s valovito pločevino. Ta pa v nekaj letih zarjavi in pogled na vasico od zgoraj je bolj klavrn, saj vidiš le zarjavele strehe. Škoda. Med potjo smo se ustavili pri neki družini in z njimi spili čaj. Hiša je bila velika. V njej prebiva več družin. Oče (glava družine) in sinovi z ženami in otroci. Tako je zagotovljeno, da otroci na stara leta skrbijo za svoje starše. Pokojnin tukaj ni. Preživetje zagotavljajo le obdelana polja.
Zvečer smo gostitelje opazovali pri obdelavi čajnih listov. Manj kvaliteten čaj z velikimi listi najprej nad pečjo 'blanširajo' v sopari, nato liste na veliki pleteni mizi z rokami pregnetejo in pospravijo v sod. Tako obdelani listi naj bi izgubili na premočni grenkobi. Čajeve liste ne bodo sušili, ampak jih bodo čez nekaj dni prodali v mestu.
Tu ni piva, ni coca-cole, ni tople vode, elektrika samo za osnovno razsvetljavo z malo LED lučko. Ko pride mrak postanejo ozke, s štrlečimi zlizanimi kamni in ilovnate ulice temne. Že tako mirna vasica se še bolj umiri, le iz kakšne hiše se sliši petje karaok.
Tu v hribih se zvečer precej shladi. Po vasi smo hodili z jopicami in temperatura je bila primerna za globok spanec v zadnji sobi, ker so nam na našo željo pripravili ležišča z mrežami proti mrčesu. Vedno pa spimo v naših tankih spalnih vrečah.
23.7. 2012 Treking drugi dan
Nočna temperatura je bila v redu. Je pa celo noč na plehnato streho nabijal dež in nas budil. Sedaj je ura 10 dopoldan. Domačini so se nekam razkropili, nas pa skrbi, kako se bomo vrnili v dolino. Pot je dolga in spolzka. Nič ne kaže na to, da bo dež ponehal. Pa moramo v dolino. Jutri zjutraj ob 5.30 odpelje naš avtobus za Mandalay. Nervozno brskamo po nahrbtnikih in pripravljamo palerine. Dežniki nam ne bodo veliko koristili. Mokri bomo.
Okoli enajste ure smo se odločili, da gremo. Gostiteljica nam je za popotnico v polivnilasto vrečko pripravila nekaj riža. Da ne bomo lačni.Oboroženi s palerinami, dežniki in palicami smo sledili vodiču po blatni poti. Škoda za vreme. Danes naj bi se vrnili po poti, po kateri še ni peljal turistov.
Med potjo nismo okolice kaj dosti opazovali, saj smo gledali pod noge in previdno stopali po drsečem pobočju. Na poti smo srečali pogumno turistko, ki se je kljub nemogočemu vremenu zaželela priti gor in nazaj v enem dnevu. 'Spodaj je cesta še slabša', nam je rekla. In res. Blato je bilo na nekaterih odsekih prav nadležno. Drselo je, na poti so bile luže, gosto rdeče blato pa se je prijemalo čevljev. Še dobro, da smo imeli palice. Na poti smo se le na kratko ustavili v neki vasici, kjer smo pojedli instant juhico. In kdo bi si milslil, da je lahko kuhan riž tako dober.
V hotel smo prispeli okoli 16-e ure. Premočeni od potu pod palerinami in kar konkretno blatni. Dež je še vedno padal. Preostanek popoldneva je bil namenjen počitku in poznemu kosilu. Pa še na ananase smo skočili.
Okoli enajste ure smo se odločili, da gremo. Gostiteljica nam je za popotnico v polivnilasto vrečko pripravila nekaj riža. Da ne bomo lačni.Oboroženi s palerinami, dežniki in palicami smo sledili vodiču po blatni poti. Škoda za vreme. Danes naj bi se vrnili po poti, po kateri še ni peljal turistov.
Med potjo nismo okolice kaj dosti opazovali, saj smo gledali pod noge in previdno stopali po drsečem pobočju. Na poti smo srečali pogumno turistko, ki se je kljub nemogočemu vremenu zaželela priti gor in nazaj v enem dnevu. 'Spodaj je cesta še slabša', nam je rekla. In res. Blato je bilo na nekaterih odsekih prav nadležno. Drselo je, na poti so bile luže, gosto rdeče blato pa se je prijemalo čevljev. Še dobro, da smo imeli palice. Na poti smo se le na kratko ustavili v neki vasici, kjer smo pojedli instant juhico. In kdo bi si milslil, da je lahko kuhan riž tako dober.
V hotel smo prispeli okoli 16-e ure. Premočeni od potu pod palerinami in kar konkretno blatni. Dež je še vedno padal. Preostanek popoldneva je bil namenjen počitku in poznemu kosilu. Pa še na ananase smo skočili.