Včeraj zvečer smo se pred našim hotelom dogovorili s taksistom, da nas ob 9.30 zjutraj zapelje na ogled krajev jugozahodno od Mandalay-a (Sagaing hill, Inwa, Amarapura), na poti pa še en samostan in rokodelske delavnice (les, svila in zlati lističi).
Med zajtrkom nam je natakar sporočil, da naš taksist danes žal ne bo mogel priti. In je vprašal, če nam lahko uredi drugega. In ga je. V petih minutah je bil novi prevoznik že pred hotelom. Sicer ne pravi taksi, ampak tisti s klopcami zadaj. Res so hitri.
Najpej smo se ustavili v delavnici, kjer pretepajo zlato. V nekaj zaporednih serijah moški po njem nabijajo s kladivi, da dobijo zelo tanke zlate lističe (iz prostorov v ozadju pa se sliši sumljivo enakomerno nabijanje, kot kakšen stroj...). Nato dekleta tako pripravljeno zlato obrežejo na kvadratke treh velikosti in zapakirajo za prodajo. Prodajajo jih v nekaterih pagodah, kjer jih izključno moški (!) lepijo na Budin kip. Lepijo ga samo s polaganjem in pritiskanjem, ne s kakšnim lepilom. Sledil je ogled vezenja slik (bogatejša različica gobelina) in obdelave lesa v figurice in vzorce. Zanimivo, ampak moramo naprej.
Šoferja smo prosili naj ustavi še pred večjim templjem, imenovanim Mahamuni Paya. Osrednja podoba tega templja je 13 ft visoki sedeči Buda. Moški se drenjajo pred njim in nanj z vseh strani lepijo prej omenjene zlate lističe. Ženskam je v njegovo bližino vstop prepovedan. Klečijo zunaj in opazujejo moške pri delu. Na dveh koncih 'v živo', na drugih dveh pa sta montirana monitorja, ki prenašata sliko notranjega dogajanja. Iz prve roke lahko povem, da kip ni majhen, je pa na spodnjem delu že zelo zadebeljen od nalepljenega zlata. V enem kotu templja smo zagledali kipce Bude, ki jim je verjetno ime ponedeljek, torek, sreda,... vsaj tako piše nad njimi. Romarji na njihove glave zlivajo skodelice vode. Škljoc-škljoc in že drvimo iz mesta.
Sagaing hill: vsaj obuti gremo lahko po stopnicah na vrh. Gor pa, saj si lahko mislite - pagoda in en velik Buda, ki mu romarji prinašajo sveže cvetje in se mu klanjajo. Pogled v dolino. Kup pagod z zlatimi kupolami. Gremo na drugo stran - še več zlatih stolpov, ki štrlijo ven iz zelenja.
Inwa: pagode? Itaq. Razpotegnjene naokoli. Smo se kmalu kar obrnili in šli raje nekaj pojest.
Amaraputa: tudi pagode? Ne vem. Najbrž. Nas niso več zanimale. Smo šli direkt na U Bein, znameniti 1,2 km dolg tikov most. Na njem pa gneča belih in črnih obrazov. Za slikanje sončnega zahoda je popolnoma neprimeren čas. Najprej zaradi nejasnega neba, pa tudi sonce poleti zahaja natančno za zahodnim delom mosta. Za časa zahajanja sonca nismo na vodi videli nobenega čolna. Tu je bil predviden še ogled aktivnega samostana, v katem živijo menihi, ampak se nam ni več dalo.