Budilka je zazvonila ob pol šestih. Vsi zaspani smo se zbasali v taksi in odhiteli na avtobusno postajo. Pravočasni smo bili, ampak jutranjega avtobusa danes ni na sporedu. Super. Dva taksista sta nam še včeraj zagotavljala, da jutranji bus redno vozi. Čakati smo morali do pol osmih, ko smo končno krenili na triurno vožnjo. Prtljago so naložili na streho in jo prekrili z mrežo. Avtobus je prava drvarnica. Okna so ves čas odprta, tla so lesena, stojna višina pa ustreza le burmanskim potnikom. Vsaj sedeti se da. Posebnost burmanskih busov je peta vrsta sedežev. Če število potnikov presega razpoložljive sedeže, po sredini razvrstijo plastične stolčke ali pa presežek potnikov spleza na streho. Mi danes nismo bili pretirano polni.
Na cilju nas je kot ponavadi obstopil roj takšnih in drugačnih taksistov. Nismo jih razumeli, so nam pa nekaj hoteli dopovedati glede ladjice za Nyaung U. Ko nas je zagledala, je k nam pristopila hči metodističnega pastorja in nam razložila, da odkar so zgradili most, ladjice proti Baganu ne vozijo več. Sedaj gre hitreje po cesti. Super. Zakaj smo se potem sploh ustavili v tem razvlečenem in dolgočasnem mestu? Kako hitro zastarijo informacije v vodičih. Nam je pa prijazno pomagala najti prevoz naprej. Ker ni bilo nobenega avtobusa v naši smeri, smo se zbasali na prirejen tovornjaček s klopcami, skupaj z burmančki in vrečami tovora. Kar zabavno. Predvsem zato, ker smo se vozIli le slabo urico.
Nastanili smo se v hotelu New Park, ki je v vodiču označen kot 'Best choice'. Okoli novega leta bi ga morali rezervirati nekaj dni vnaprej, poleti pa ni veliko turistov in ni težav z iskanjem prostih sob.