15.8. (24. dan): Mui Ne – Saigon (Ho Chi Minh City)
Ob dogovorjeni uri nas je pred hotelom pričakal avtobus. Kako neverjetno so organizirani. Vietnamček se je pripeljal na motorju, nas povprašal koliko nas je in kam gremo. V isti minuti je že pripeljal avtobus, kjer so nas posedli in odpeljali proti današnjemu cilju. Vožnja do največjega vietnamskega mesta je trajala približno 4 ure.
Prihod v Saigon (tako ga imenujejo na jugu) oziroma Ho Chi Minh City (tako ga imenujejo na severu) oziroma HCMC (tako pišejo lenuhi) je na nas pustil mešane občutke. Mesto, ki ne spominja na Vietnam, vendar na veliko razvito evropsko oziroma ameriško mesto. Veliko mesto z visokimi stolpnicami, ogromno prometa, kjer motorji večinoma vozijo po desnih pasovih, avtomobili po levih. Takoj smo opazili veliko razkošnih avtomobilov. Za razliko od Hanoija je tu opazen vpliv kapitalizma. Tudi ljudje so tu že drugačni.
Avtobus nas je odložil na odlični lokaciji, v središču mesta. Ravno ob izkrcavanju je začelo deževati. Deževno obdobje pač. Še malo smo imeli dežja, glede na to, da smo imeli celo potovanje v poletnem času oziroma v času monsuna. Takoj smo imeli naval »hotelirjev«. Težko se je na hitro odločiti, vendar smo se odločili za Vietnamca, ki je bolj spominjal na Pakistanca. Prodajal nam je nov hotel z lepimi sobami in ugodno ceno. In res, vse je držalo. Za ceno smo ga še malo stisnili, tako da smo bili preskrbljeni do konca potovanja.
Popoldne smo preživeli ob raziskovanju mesta, iskanju njihovih tržnic, parkov ter delali mini načrte za prihodnje dni. Odločili smo se, da želimo do konca potovanja še čim več videti, tako da sta bila Mekong delta in Cu Chi na prioritetnem seznamu. Glede na vremenske razmere smo se najprej odločili za Cu Chi, potem Mekong delto. V agenciji smo spraševali za vremensko napoved, z nasmeškom na obrazu so nas razveselili, da bo zjutraj sonce, popoldne dež, saj je vendar deževno obdobje.
Večer smo preživeli v živahnem delu mesta, jedli že bolj evropsko hrano in občudovali nočni vrvež ter življenje v največjem vietnamskem mestu.
16.8. (25. dan): Saigon
Še en dan brez jutranjega počasnega prebujanja. Ob 8.10 uri nas je pred turistično agencijo v neposredni bližini hotela že čakal avtobus in nas odpeljal na 6 urni izlet v Cu Chi. Kraj je oddaljen 35 kilometrov severozahodno od Saigona, v neposredni bližini meje s Kambodžo. Med potjo smo se ustavili v delavnici, kjer hendikepirane osebe izdelujejo različne predmete (slike, vaze, pladnje…) za prodajo. Te osebe so telesni in mentalni invalidi od rojstva, kot posledica uporabe pesticida 'Agent orange', s katerim je med zadnjo vietnamsko vojno ameriška vojska zastrupljala in uničevala gozdove na strateških točkah po državi. Ampak o tem kasneje.
Cu Chi je znan kot mreža podzemnih rovov v treh etažah. Skupna dolžina znaša več kot 250 kilometrov. Tunele, če se tem samo meter visokim krtinam lahko reče tunel, so gradili vietnamski gverilci za boj in skrivanje pred južnovietnamsko in ameriško vojsko. Grajeni so bili premišljeno: nikoli ravno, ampak cik-cak, s slepimi rovi in pastmi za nepoznavalce, prikritimi dimniki in zračniki, ozkimi prehodi in dostopom do reke. Danes je področje urejeno za horde turistov, ki se sem dnevno zlivajo. Najprej je bil na sporedu ogled 20 minutnega dokumentarnega filma, o katerem nima smisla izgubljati besed. Ker se je predvajanje stalno zatikalo, so še pred koncem enostavno ugasnili TV in nas napotili naprej. Tudi prav. Itaq ena sama protiameriška propaganda.
Sledil je ogled vhodov, zračnikov in dimnikov ter plazenje, po za turiste prilagojenem 500 metrov dolgem rovu, ki so mu višino dvignili na 1,5 metrov. Res beden občutek, še posebej ko pomisliš, da bi tam moral živeti leta. Med vlago in mikroorganizmi, ki se ti zažirajo v kožo in povzročajo rane. Nad glavo pa krožijo ameriški helikopterji in v duhu psihološke vojne predvajajo posnetke vietnamskih žena in otrok, medtem ko je tvoja družina več kot 1000 kilometrov stran. Tako za vmes, med stresanjem grmade bomb, napalma in kemikalij na to nekdaj priljubljeno shajališče domačinov.
Kdor je želel, je lahko splezal skozi ozko odprtino v rov z maskirnim pokrovom. Turistka na naslednji sliki pa tega najbrž ne bo počela več, ker smo imeli kar nekaj težav z njenim reševanjem. Notri se je nakako še stlačila, ven pa je bil že problem.
Pred odhodom so nas postregli še s čajem in Tapioko - gomoljem, ki je bil med vojno, poleg riža, pogosta hrana gverilcev.
Po zaključku ogleda je avtobus na poti nazaj v Saigon zainteresirane odložil pred 'War remnants museum', kjer je na ogled veliko slikovnega gradiva posledic vojne, nekaj tankov in ameriške avijacije, zapor, kletke za ljudi in mučilne naprave. Sicer enostranska propaganda ampak grdo, res.
Na spodnjih slikah so prikazane posledice škropljenja 'Agent orange' na vegetacijo in prebivalstvo.
Proti večeru je deževalo. Temeljito, kot se za monsun spodobi. Zatekli smo se na glavno tržnico, zdivjali nekaj prodajalk cunj in takoj po tem, ko se je dež umiril, krenilli proti hotelu.
Menda imajo dobro kavo. Nekaj zavitkov smo je kupili za darila.
Sledil je obisk agencij za dvodnevni ogled Mekong Delte. To pomeni, da tudi jutri ne bo jutranjega dremeža.
