17.8. (26. dan): Mekong deltaUra se je oglasila ob 6.30. Pogled skozi okno. Lepo vreme. Izpraznili smo hotelski sobi, velike nahrbtnike smo pustili pri recepciji in smo se opremljeni za eno nočitev odpravili na zajtrk. Jajčna omleta s kruhom in vietnamski čaj. Zakaj dajo v vsako hrano čebulo?
7.45 smo že prispeli do agencije in malo počakali na avtobus. Med vožnjo smo zopet imeli kratek postanek v podobni invalidski delavnici ('agent orange people'). Pot smo nadaljevali do kraja My Tho na obrežju reke Mekong, kjer se vkrcamo na ladjico in zaplujemo po reki.
Velika, deroča, rjava. Če bi bili ribe, bi se ves čas zaletavali. Peljemo se mimo otočkov. Na enem pristanemo in si ogledamo izdelovanje kokosovih bonbonov. Kupimo, kolikor lahko nesemo…
Nato nadaljujemo do kraja, kjer smo smeli za celih 30 minut samostojno kolesariti. V neznano. Napaka je bila, da smo se držali asfalta. Nazaj grede smo skrenili s poti in na koncu makadamske stezice med kokosovimi palmami naleteli na kmetijo, kjer so ravno predelovali kokose.
Najprej kokos na pol in mleko v kanto, nato luščenje belega mesa od trde lupine in kopanje kokosa v bazenih. Pozdravili smo in jih temeljito poslikali, pa še en kokos so razčesnili in nam dali piti. Lepo.
Sledilo je kosilo in vožnja s čolni na vesla po ozkem rokavu reke. Na koncu veslanja degustacija sadja (papaja, ananas, rambotan, rahitična banana in sliva na steroidih) na bližnji plantaži. Lokalni ansambel je med tem godel, dve mladenki pa sta pokazali svoje vokalne veščine.
Malo naprej smo degustirali izdelke iz medu in se lahko slikali s čebeljim panjem v roki. Najbolj hrabri so si okoli vratu lahko ovili kar konkretno kačo (pitona?).
Po povratku z ladjico v pristanišče smo se odpravili na 3,5 urno vožnjo v kraj Can Tho, kjer smo prespali. Zjutraj bo spet treba zgodaj vstati.
18.8.2011 – četrtek (27. dan): Mekong delta
Vstali smo ob 6. uri, spakirali stvari in uro kasneje že hiteli na ladjico za ogled največje plavajoče tržnice Cai Rang.
Tja smo prispeli ob 8. uri in imeli občutek, da se tržnica pravzaprav že zaključuje. Pričakovali smo množico malih čolničkov, ki trgujejo, vendar so bili tam predvsem večji čolni in ladjice naložene s sadjem in zelenjavo.
Vse skupaj nam je delovalo bolj kot 'prodaja na debelo'. Bilo je lepo. Takoj ob prihodu nas je napadlo nekaj manjših motornih čolničkov, ki so prodajali sadje in hladno pijačo. Imeli smo občutek, da so tam predvsem zaradi nas – turistov. Za pol dolarja so ti olupili in prodali ananas.
Ogledu tržnice je sledil obisk izdelovalnice riževih rezancev in plantaže sadja.
Zanimivo je, ker množice turistov ne peljejo v kakšen 'showroom', ampak dejansko v lokalni obrat, kjer lahko slediš postopku izdelave od začetka do konca.
Riž najprej zmeljejo in premešajo v gosto tekočo zmes. Kot testo za palačinke. Z veliko zajemalko nato zlijejo zmes na vročo okroglo ploščo premera približno pol metra in za kratek čas pokrijejo z ogromno pokrovko.
Nato te 'palačinke' naložijo na pletene pladnje in jih tri ure sušijo na soncu.
Nato jih poberejo in vsako posebej spustijo skozi valjčke za izdelavo rezancev. Sledilo je kosilo v bližini hotela in pet urna vožnja nazaj v Saigon.
7.45 smo že prispeli do agencije in malo počakali na avtobus. Med vožnjo smo zopet imeli kratek postanek v podobni invalidski delavnici ('agent orange people'). Pot smo nadaljevali do kraja My Tho na obrežju reke Mekong, kjer se vkrcamo na ladjico in zaplujemo po reki.
Velika, deroča, rjava. Če bi bili ribe, bi se ves čas zaletavali. Peljemo se mimo otočkov. Na enem pristanemo in si ogledamo izdelovanje kokosovih bonbonov. Kupimo, kolikor lahko nesemo…
Nato nadaljujemo do kraja, kjer smo smeli za celih 30 minut samostojno kolesariti. V neznano. Napaka je bila, da smo se držali asfalta. Nazaj grede smo skrenili s poti in na koncu makadamske stezice med kokosovimi palmami naleteli na kmetijo, kjer so ravno predelovali kokose.
Najprej kokos na pol in mleko v kanto, nato luščenje belega mesa od trde lupine in kopanje kokosa v bazenih. Pozdravili smo in jih temeljito poslikali, pa še en kokos so razčesnili in nam dali piti. Lepo.
Sledilo je kosilo in vožnja s čolni na vesla po ozkem rokavu reke. Na koncu veslanja degustacija sadja (papaja, ananas, rambotan, rahitična banana in sliva na steroidih) na bližnji plantaži. Lokalni ansambel je med tem godel, dve mladenki pa sta pokazali svoje vokalne veščine.
Malo naprej smo degustirali izdelke iz medu in se lahko slikali s čebeljim panjem v roki. Najbolj hrabri so si okoli vratu lahko ovili kar konkretno kačo (pitona?).
Po povratku z ladjico v pristanišče smo se odpravili na 3,5 urno vožnjo v kraj Can Tho, kjer smo prespali. Zjutraj bo spet treba zgodaj vstati.
18.8.2011 – četrtek (27. dan): Mekong delta
Vstali smo ob 6. uri, spakirali stvari in uro kasneje že hiteli na ladjico za ogled največje plavajoče tržnice Cai Rang.
Tja smo prispeli ob 8. uri in imeli občutek, da se tržnica pravzaprav že zaključuje. Pričakovali smo množico malih čolničkov, ki trgujejo, vendar so bili tam predvsem večji čolni in ladjice naložene s sadjem in zelenjavo.
Vse skupaj nam je delovalo bolj kot 'prodaja na debelo'. Bilo je lepo. Takoj ob prihodu nas je napadlo nekaj manjših motornih čolničkov, ki so prodajali sadje in hladno pijačo. Imeli smo občutek, da so tam predvsem zaradi nas – turistov. Za pol dolarja so ti olupili in prodali ananas.
Ogledu tržnice je sledil obisk izdelovalnice riževih rezancev in plantaže sadja.
Zanimivo je, ker množice turistov ne peljejo v kakšen 'showroom', ampak dejansko v lokalni obrat, kjer lahko slediš postopku izdelave od začetka do konca.
Riž najprej zmeljejo in premešajo v gosto tekočo zmes. Kot testo za palačinke. Z veliko zajemalko nato zlijejo zmes na vročo okroglo ploščo premera približno pol metra in za kratek čas pokrijejo z ogromno pokrovko.
Nato te 'palačinke' naložijo na pletene pladnje in jih tri ure sušijo na soncu.
Nato jih poberejo in vsako posebej spustijo skozi valjčke za izdelavo rezancev. Sledilo je kosilo v bližini hotela in pet urna vožnja nazaj v Saigon.
