Že ob odhodu na letališče so naju prežemali mešani občutki. Kuba je dežela velikih kontrastov. Premožnega in revnega sloja, čudovitih a propadajočih veličastnih zgradb, čudovite a za turizem premalo izkoriščene narave, prepletanja belih turistov z lepše prihodnosti željnimi domačinkami, šarmantno oblečenimi gospodi, ki za pivo ali dve preplešejo večer z zabave željnimi evropejkami...
Hkrati so pa ponosen narod. Ne iščejo miloščine in ne beračijo. Raje prodajo stvar ali uslugo. Če daš daš, če ne te ne gledajo postrani. Z izjemo turistično naravnanega Varadera se je tu razcvet ustavil z odhodom Američanov. V vseh teh letih jim je komunizem ubil voljo in jih primoral k preživetju z lastno iznajdljivostjo. Nizek standard, čakalne vrste, dvojna valuta, siromašne trgovine za 'lokalni pesos', katastrofalen transport... To se čuti in vidi na vsakem koraku. Ogromno birokratskih služb, kjer uniformiranci dremljejo na stolih po muzejih, pisarnah, na gradbiščih...
In žalostne slike na letališču: Najprej se postaviš v številne in počasi premikajoče vrste pred izstopnimi kabinami. Tam se vrstijo jokajoče belke, ki krčevito objemajo postavne lokalce. On pa tam stoji in ne kaže čustev. Njej se je očitno zapletlo z vizumom, ki ji je najbrž že potekel. On pa se le nerodno prestopa, saj ta trenutek odhajanja tako dolgo traja. Verjetno komaj čaka, da dekle odide in bo šel novi 'priložnosti' na pot. Pred nama stoji Nemka z dvema otrokoma, poleg njih pa (očitno) kubanski oče. Ko že stojijo v boksu za izstopno kontrolo in fotografiranje, mali še enkrat priteče k nam in močno objame očeta. Nato se objokan vrne nazaj k mami. In še bi lahko opisoval...
Benetke na vidiku. Še malo pa bova doma :-)
Benetke na vidiku. Še malo pa bova doma :-)
