25.7. (3. dan): Sapa
Kmalu po 5. uri zjutraj smo prispeli v Lao Cai, ki je le 3 km oddaljen od kitajske meje. Prihod jutranjega vlaka pričaka kopica avtobusov, minibusov in taksijev za prevoz v Sapo. Najbolj prodorni so nam storitve ponujali že na vlaku, še preden smo se spakirali z njega. Takoj, ko smo suvereno zbili ceno prevoza po osebi, smo se z drugimi turisti zbasali v minibus in slabo uro kasneje (34 km), po ovinkasti in vzpenjajoči cesti, prispeli na cilj. Med vožnjo smo z navdušenjem opazovali čudovito in barvito pokrajino.
Prizor ob izstopu iz busa je bil nepozaben. Pred nas se je postavila radovedna gruča žensk v njih značilnih narodnih oblačilih: 'Hello. Where are you from?' so ponavljale ena za drugo. In kar je še bolj zanimivo: novoprišlekov ne napadejo takoj s prodajo svojih artiklov. Itaq vedo, da bodo prežale nate dokler boš tam. In takrat se jih ne znebiš zlahka.
Sapa leži v malaričnem območju, je pa zanimivo, da večina hotelov nad posteljami nima postavljenih mrež proti komarjem.
Ker nismo jemali antimalarikov (Malarone), smo iskali sobe z mrežami in se izdatno sprejali z repelentom (30% DEET). Podobno kot v Hanoi-u tudi tukaj dela konkurenca svoje in se da dobiti hotelsko sobo res ugodno. Za dve sobi smo uspeli zbiti ceno na vsega 15 USD.
Dan smo preživeli v kraju samem, na tržnici in s popoldanskim izletom v najbližjo tradicionalno vasico - Cat Cat. Lokalne agencije sicer ponujajo vodene izlete po vasicah, vendar smo hitro ugotovili, da to ni potrebno in da lahko večino okoliškega 'trekinga' opravimo sami. No, tukaj nikoli nisi sam…
26.7.2011 – torek (4. dan): Sapa – okoliške vasice
Takoj po obilnem zajtrku smo se odpravili na ogled treh vasic. Takoj za hotelskimi stopnicami se je na nas prilepilo 6 domačink, ki se jih nikakor nismo mogli otresti.
Če smo šli hitreje so pohitele, če smo se ustavili za slikanje, so se ustavile tudi one. Ena je kar med hojo dojila svojega 3 mesečnega otroka. In vrhunsko so bile razpoložene. Nikamor se jim ni mudilo. Pot je bila lepa, s čudovitim razgledom na hribe, doline, riževa polja in seveda v meglice zavit najvišji vrh Vietnama, goro Fansipan (3.143 m).
Pot se je končala v idilični vasici Ta Van, kjer ni avtobusnih povezav za povratek, smo se pa z voznikom nekega hotelskega avtobusa hitro dogovorili za prevoz. Denar sveta vladar.
Odločiti smo se morali kako naprej. Ali se vrniti z nočnim vlakom v Hanoi ali opraviti še kakšen premik v tem čudovitem okolju. Odločili smo se za najem terenskega vozila z voznikom in za 5 dnevno vožnjo najprej na zahod do meje z Laosom in nato nazaj proti Hanoi-u.
27.7. (5. dan): Sapa - Muong Lay
S tem dnem se je začel 5 dnevni izlet (Sapa > Phong Tho > Lai Chau > Muong Lay > Dien Bien > Son La > Mai Chau > Hanoi). Avto je bil krasen. Velik terenec. Ampak napaka je bila v tem, da v agenciji nismo izrecno zahtevali angleško govorečega voznika. Naš namreč ni razumel NITI BESEDE angleško. Hitro smo ga naučili dve: 'Toalete' in 'Stop'. Sporazumevanje je potekalo s kazanjem, risanjem in slovarčkom iz Lonely Planet vodiča. Vozil je varno, uporabljal smerokaze in vožnja po luknjah in razritih cestah je bila lepa. Vožnja tega dne je trajala od 8:30 do 14:30.
Med potjo smo si ogledali slap Thac Bac (Silver Waterfall), prelaz Tram Ton na severni strani Fanspiana (1.900 m) in delali postanke za fotografiranje čudovite pokrajine.
Prispeli smo v hotel sredi ničesar. To med drugim pomeni, da so cene navite in da ni velike možnosti pogajanja. Po nastanitvi smo si privoščili popoldansko kosilo in vožnjo s kolesom po bližnjih, odročnih vasicah. Ljudje so nas izredno čudno gledali, nas opazovali in pozdravljali. Vse je kazalo na to, da tu ljudje niso navajeni na množične obiske turistov.
Ko smo se ob mraku vrnili v hotel, ki je kot nek počitniški kompleks grajen iz lesa, smo v eni sobi našli obgrizeno banano, v drugi pa obgrizen manjši nahrbtnik. Med odsotnostjo smo imeli na obisku hišnega ljubenčka – lokalno podgano. Na recepciji niso kazali nobenega interesa bodisi za zamenjavo sobe bodisi za drugo rešitev. Zato smo ob 19. uri zvečer vse spakirali v avto in se odpravili kakšnih 100 km naprej po naši poti. Naš voznik ni imel pojma, kje je kakšen hotel v naslednjem kraju (Muong Lay, nekdanji Lai Chau). Po precej naporni večerni vožnji smo malo pred polnočjo našli lep ter čist hotel in tam prenočili.
28.7. (6. dan): Muong Lay - Dien Bien Phu
V hotelski ceni smo imeli vključen zajtrk. Nihče pa nas ni opozoril, da po 9. uri zajtrka ni več. Kar pred hotelom smo razrezali lubenico in okoli 10. ure krenili proti naslednjemu cilju - Dien Bien Phu-ju, kamor smo prispeli okoli 13. ure. To je bil skrajni zahodni del naše poti, čisto blizu Laos-a.
Hotel v centru mesta blizu tržnice smo hitro našli. Ker pa smo imeli zjutraj skromen zajtrk, smo iskali restavracijo in prvič opazili, da se po 12. uri veliko lokalov in trgovin zapre in se prične siesta. Prodajalci in gostinci ležijo po stolih in po tleh. V Vietnamu se dan namreč začne zelo zgodaj. Ob 6. uri zjutraj že sije sonce in mesta oživijo, ob 18. uri zvečer pa je praktično že tema.
Mesto samo nima omembe vrednih znamenitosti. Ogledali smo si znamenit grič A1, francosko strateško točko in oporišče, ki so ga med vojno leta 1954 zavzeli vietnamski vojaki. Poleg tega pa še nekaj bunkerjev in muzej.
Pa še malo zgodovine: Leta 1954 je francoski general Henri Navarre poslal 12 bataljonov za obrambo celotne okoliške doline pred morebitnim vdorom Vietnamke vojske (Viet Minh) v takratno prestolnico Laosa. Francoske sile, katere je sestavljalo kar 30% Vietnamcev, so bile obkoljene s 5 krat večjo vojsko Viet Minh in pokončane tudi ob pomoči težke artilerije in protiletalskim orožjem.
Opevanje vojaške zmage v bližnjem muzeju skozi poveličevanje ene in obtoževanje druge strani nam nista bili ravno blizu.
V teh krajih je tudi težko najti znanje angleščine, kar ni nič narobe dokler ni treba naročati hrano in da naj ne bo pekoča. Naš odnos do čilija je pač drugačen.
29.7. (7. dan): Dien Bien Phu – Son La
Iz Dien Bien-a smo se malo po 8. uri odpravili proti Son La-ju. Med vožnjo smo opazovali slikovito naravo, s čudovitimi zelenimi hribi.
V Son La smo ponovno prispeli v času sieste, okoli 13-e ure. In se naselili v enega dražjih hotelov do sedaj. Prijazni in nasmejani domačini. Na ulično hrano še nismo pripravljeni, zato smo imeli težave z iskanjem večerje.
30.7. (8. dan): Son La - Mai Chau - Hanoi
Okoli 9. ure smo se odpravili še proti našemu zadnjemu cilju vasici Mai Chau, ki leži 135 km pred Hanoi-em. Na poti je začelo kar konkretno deževati. Vmes smo zgrešili izvoz in po iskanju smo končno prispeli v res mirno in idilično naselje, ki je bilo polno turistov. Okoli naselja pa sama riževa polja.
Najprej smo nameravali poiskati prenočišče ('home stay'), nato pa smo se zaradi obilice dežja in slabe vemenske napovedi odločili, da še isti dan nadaljujemo našo pot v Hanoi. Pot do Hanoi-a je bila precej dolga in naporna (vožnja po luknjah in poplavljenih cestah). Po celodnevni 10 urni vožnji z avtomobilom smo bili vidno utrujeni.
