Po dolgem potovanju iz Munchna smo ob 15. uri (po vietnamskem lokalnem času) končno prispeli na naš cilj, v glavno mesto Vietnama, Hanoi, nekoč pomembno politično središče. Mesto je od največjega vietnamskega mesta oddaljen 1.760 kilometrov in ima prebivalcev za dve Sloveniji. Po pristanku smo brez težav uredili vize (Visa on arrival), za katere smo plačali po 25 USD. Nato smo se spretno izognili oderuškim taksijem in se z minibusom Vietnam arlines-a odpeljali v staro mestno četrt, kjer se nahaja največ 'backpackers' hotelov. Prenočitev smo dobili brez problema. Takoj smo se odpravili raziskovati okolico. In seveda začeli iskati kaj za pod zob.
Kljub temu, da smo to že slišali, nas je presenetil promet v mestu. Čista norija. Od jutra do večera se po cestah podi neutrudna množica motoristov. Zaradi državne usmeritve po omejevanju števila osebnih vozil (visoki davki) se ves tovor in družine prevažajo na motorjih. Prečkanje ceste terja na začetku nekaj poguma. Potem pa se navadiš. Ko enkrat dojameš, da te pravzaprav ne nameravajo povoziti, enostavno gledaš ciljno točko na drugi strani in se počasi premikaš proti njej.
Ne glede na to kako grozno izgleda, te vedno uspejo obvoziti. Tudi semaforizirana križišča in prehodi za pešce so bolj informativne narave. Vožnja v rdečo luč, po napačni strani, sekanje ovinkov v križiščih in nenehno opozarjanje s trobljenjem so bolj pravilo kot izjema. Pločniki v mestu so praviloma široki, vendar popolnoma zasedeni z parkiranimi motorji in mini plastičnimi stolčki uličnih prodajaln hrane. Še posebno zvečer. In takrat je potrebno kombinirati hojo po cesti in pločniku.
Mesto je preveliko in za nas prehrupno, zato si želimo čimprej ven iz njega.
24.7. (2. dan): Hanoi – nočni vlak v Lao Cai
Ker je z vidika vremenske statistike (dež), julij primernejši za odhod na severozahod države, (Sapa) smo se odločili najprej oditi tja. Halong Bay bo moral malo počakati. Zjutraj smo se odpravili na železniško postajo po karte za nočni vlak do Lao Cai-a. Jasno, vse zasedeno. Ni nam preostalo drugega kot da vzamemo dražje - agencijske karte po 35 USD. Te smo dobili brez težav. Nekatere družbe imajo lastne, bolj nobl 'soft-sleeper' vagone, ki se priključijo redni kompoziciji vlaka in jih tržijo predvsem za turiste. Sledilo je ogledovanje nekaterih mestnih znamenitosti, slikali smo vse povprek in si ogledali tržnico.
Zvečer pa smo ob 20. uri krenili proti železniški postaji. In na vlak. Ker smo bili prvi kupe vagona, je delala klima nenormalo močno. In brez možnosti regulacije. Tudi pritožbe niso ganile pristojne osebe. Odločili smo se zadevo rešiti sami. Zaklenili smo se v kupe, z žepnim nožkom odvili 12 vijakov stropne rešetke, jo sneli in skrivili loputi. Nato smo rešetko privili nazaj in čez še prilepili vrečko. Klima v kupeju je tako delovala optimalno. Nekaj malega smo celo spali na tej 340 kilometrski poti.