Hasta la vista Cuba

Že ob odhodu na letališče so naju prežemali mešani občutki. Kuba je dežela velikih kontrastov. Premožnega in revnega sloja, čudovitih a propadajočih veličastnih zgradb, čudovite a za turizem premalo izkoriščene narave, prepletanja belih turistov z lepše prihodnosti željnimi domačinkami, šarmantno oblečenimi gospodi, ki za pivo ali dve preplešejo večer z zabave željnimi evropejkami...

Hkrati so pa ponosen narod. Ne iščejo miloščine in ne beračijo. Raje prodajo stvar ali uslugo. Če daš daš, če ne te ne gledajo postrani. Z izjemo turistično naravnanega Varadera se je tu razcvet ustavil z odhodom Američanov. V vseh teh letih jim je komunizem ubil voljo in jih primoral k preživetju z lastno iznajdljivostjo. Nizek standard, čakalne vrste, dvojna valuta, siromašne trgovine za 'lokalni pesos', katastrofalen transport... To se čuti in vidi na vsakem koraku. Ogromno birokratskih služb, kjer uniformiranci dremljejo na stolih po muzejih, pisarnah, na gradbiščih... 

In žalostne slike na letališču: Najprej se postaviš v številne in počasi premikajoče vrste pred izstopnimi kabinami. Tam se vrstijo jokajoče belke, ki krčevito objemajo postavne lokalce. On pa tam stoji in ne kaže čustev. Njej se je očitno zapletlo z vizumom, ki ji je najbrž že potekel. On pa se le nerodno prestopa, saj ta trenutek odhajanja tako dolgo traja. Verjetno komaj čaka, da dekle odide in bo šel novi 'priložnosti' na pot. Pred nama stoji Nemka z dvema otrokoma, poleg njih pa (očitno) kubanski oče. Ko že stojijo v boksu za izstopno kontrolo in fotografiranje, mali še enkrat priteče k nam in močno objame očeta. Nato se objokan vrne nazaj k mami. In še bi lahko opisoval...

Benetke na vidiku. Še malo pa bova doma :-)

Vse kar ste vedno želeli vedeti o Kubi...

Denar

Tu je gotovina zakon. Zato sva šla otovorjena z Evri. S seboj sva imela tudi nekaj malega $, vendar jih nisva rabila. Kreditna kartica pride prav pri najemu avtomobila, ampak midva sva tudi to raje vnaprej plačala z gotovino (CUC-convertible peso). Preprosto zato, da sva se je znebila. Tuja valuta jih sploh ne zanima.

Vse se plačuje v CUC. Gorivo, trgovine, restavracije, vstopnine, napitnine... Z lokalnimi pesosi (moneda nacional) se nisva ukvarjala. So pa 'lokalne' trgovine, kjer lahko z njimi plačuješ, zelo slabo založene. Z njimi lahko kupuješ tudi sadje na poti ipd., plačaš lokalni avtobus, pa verjetno še kaj. Midva niti enkrat nisva bila v situaciji, da bi pogrešala lokalno valuto.

Denar se menja v bankah ali menjalnicah (Cadeca). Tečaj EUR / CUC je v dveh tednih padal iz 1,29 na 1,26 CUC za EUR. Vrste so povsod. V Cadeca-h je tečaj malenkost ugodnejši. In kar je najpomembnejše: nekatere so odprte  tudi ob nedeljah. Vrste so pa povsod. Pravzaprav ne vrste v pravem pomenu besede. Ponavadi pri vratih stoji varnostnik, ljudje pa so bolj kot ne naključno razporejeni okoli njega. Bistveno je da ko prideš tja vprašaš: 'Ultimo?', kar pomeni: 'Kdo je zadnji?'. Takoj se bo nekdo lenobno in navidez naveličano oglasil. Zato ni urivanja. Samo zapomniti si moraš osebo pred tabo. Ljudje tam namreč ne stojijo cel čas, nekateri gredo še malo po opravkih in se vrnejo kasneje.In seveda upajo da njihov 'ultimo' še čaka. In ko pride nekdo za tabo z enakim vprašanjem, mu daš vedeti da si ti 'El ultimo'. 

Najem vozila

Ni poceni. Sem pa glede zapisov na forumih pričakoval višje cene. Junija, ko je nizka sezona, so cene očitno nižje. Kot sva srečevala na poti, veliko jemljejo malčka KIA Picanto (50 CUC/dan). Midva sva zaradi slabe ceste želela nekaj z večjimi kolesi. Srednji razred. Ponujali so Renault Skala avtomatik (65 CUC/dan) in kitajska vozila. Seveda imajo tudi boljša vozila in terence, ampak to tam nima smisla jemati. Potem pa nama je sam priporočil Emgrand-a zaradi malo prevoženih kilometrov. In res, avto je bil pri 14.000 km kot nov. Je pa vedno loterija kakšne gume ima avto oz. kako dobro so jih predhodniki popravljali. Gume so namreč v celoti tvoj strošek. Ob prevzemu dobiš poln tanko goriva in pričakujejo, da jim vrneš praznega. Verjetno zato, da preprečijo da jim na koncu ne natočiš tistega slabšega. Liter bencina (94 oktanskega) stane 1,4 CUC.

Avto zaračunavajo na naslednji način:

Dnevni najem: 70 CUC (kreditna kartica ali gotovina)

Poln tank bencina: 50 litrov x 1,4 CUC (gotovina) = 70 CUC, vrneš čimbolj praznega.

Dodatni voznik: 3 CUC/dan

Zavarovanje krije VSE poškodbe vozila, razen pnevmatik. Pod edinim pogojem: da voziš trezen!!

Na slip kreditne kartice 'potegnejo' 200 CUC kavcije. Če je ob povratku z vozilom vse OK, slip pred tabo raztrgajo in ti ga polovico vrnejo.

Ljudje

Razen tistih nadležnih, ki načrtno prežijo za turisti, so Kubanci zelo topel in prijazen narod. To doživljaš na vsakem koraku. Kdor se je že potepal po svetu se tudi zna brez nerviranja odzivati na nikoli končane ponudbe prevoza, cigar, marihuane in podobnega. Tudi ženske niso bile nadležne, saj sem pripeljal svojega 'golobčka v Benetke'. Je pa res, da kadar Kubanec s teboj navezuje stik, je praviloma za tem vedno neka želja da mu daš kakšen pesos, kakšno stvar ali  kupiš pijačo. Ti pa to dajo vedeti na zelo prijazen in nevsiljiv način. In zadovoljni so z vsako malenkostjo. Glede na gospodarsko situacijo jim tega tudi ne gre zameriti. Midva sva imela s seboj večjo količino bonbonov in lizk. Takih tadobrih lizik, iz ene naše trgovine na 'H'. Lizike ('čupa' po domače) so zelo prav prišle. Ne samo pri otrocih. Se pa na potovanjih vedno držimo načela, da se otrokom ne daje denarja, saj bi s tem samo spodbujali prosjačenje in iskanje lahkega zaslužka. Sladkarija, kuli, majica. Je pa (upam da) po nesreči do enega otroka zataval tudi moj lepi Parker. Grrrr... Ženske. 

Fetiš na dežnike?

Recept za lahek zaslužek: Lepo se oblečeš, natakneš klobuk ali ruto, vzameš čimvečjo cigaro in se greš na trge nastavljat turistom, ki jih ni malo. Uide jim samo teleobjektiv, vsi ostali plačajo :)

Kje si turist? Osel čaka.

Te zanima prihodnost? Ni 'blema. Plačaš pa zveš. Takoj ko bo konec malice.

Pogosto opažena zabava odraslih, ki se odvija kar na ulici - domine:

Glasba

Glasba in smisel za ritem jim je v krvi. Kapo dol, ko plešejo Salso. In gostilniški bandi so zakon.

Transport

Najem avtomobila sicer ni poceni, je pa najudobnejši in neodvisen način potovanja. Ceste tudi po mestih niso nabite z avtomobili. Tudi mopedov je, če primerjam z Azijo, presenetljivo malo. Vsaka Casa najde mesto ali nekoga, ki bo čez noč pazil na avto. Večinoma verjetno to niti ni potrebno, ampak nekomu pa le kapne 1 CUC ali dva v žep. Smerokazi na cestah so večinoma slabi. Napisana so imena krajev, manjkajo pa puščice in potem ne veš ali zaviti levo ali desno. Ali pa so nalepljene modre puščice na modro podlago. Se tudi najde domorodec, ki te (ne)zavedno (?) pošlje v napačno smer. Vsekakor pride prav pametni telefon z navigacijo. 

Transport lokalcev je druga stvar. Prenatrpani avtobusi (kjer jih sploh imajo), predelani tovornjaki s kletkami in konjske vprege so njihov vsakdanj. Takole to izgleda:

Prenočišča

Hoteli so veliki, lepi in dragi. Nudijo ti komfort, ki ga kot eno/dvo-dnevni turist ne moreš v celoti izkoristiti. Drugače je, če več dni ostaneš v istem kraju. Za potovanja iz mesta v mesto so najcenejše sobe, ki jih oddajajo domačini - Casa Particular. Kjer se oddajajo, je to označeno z modrimi tablicami na fasadah hiš. Ker pa zunanji izgled hiše nič ne pove o notranjosti, je treba pozvoniti, vprašati in pogledati. Vse so klimatizirane in fino je imeti takšno z lastnim straniščem in tušem. Cene so kar enotne in sicer 20 ali 25 CUC za sobo.

Casa v večjih mestih od zunaj ni nič posebnega in prav nič ne govori o tem, kaj je notri. Ko na želeni ulici vidiš modri znak, parkiraš, vprašaš če je prosto, si greš ogledat in če ti odgovarja se raztovoriš.

Od znotraj je pa drug svet. Nadstropja, sobe za tujce, zajtrk na vrtu... To je njihova dnevna soba, v kateri se znajdejo tudi kolesa, motor ipd. Naprej je vrt, kuhinja in sobe za tujce.

27.-29.6. - Varadero

Varadero ni Kuba. Je območje z dooooolgo in pregrešno lepo peščeno plažo. In velikimi hotelskimi kompleksi. Kdor je bil na dopustu samo tu, ni videl Kube. Niti približno. Midva sva si privoščila večji 'all inclusive' hotel. Ni da ni. Hrana, pijača, pivo in Mojito na plaži. Sva se pa uspela naredit en krog s katamaranom.  

Pogled iz balkona hotelske sobe, kjer nama je zvečer prepevala čisto prava kopija Celine Dion.

Kmalu se ti ne da več niti vstati iz ležalnika, da bi se šel pohladit v turkizno morje. Niti se ti ne da vlačit fotoaparata s sabo. Sva si bila kmalu enotna, da bo bolje preživeti zadnji dan spet v Havani, kot pa tu ostati še en dan. In sva se odpeljala v Havano vrnit avto in na sprehajanje po mestu. 

26.6. - Zapata

Za povratek iz Camagueya sva se odločila peljati kar po 'Autopista Nacional' (opcija so bile lokalne ceste po severu države) in na poti do Varadera obiskati še polotok Zapata. Na poti do Playa Larga, kjer sva želela prespati, sva se najprej ustavila pri krokodilji farmi (Boca de Guama). Imela sva voden ogled med bazeni krokodilov različnih starosti ob spremljavi roja komarjev, ki so si naju pošteno privoščili. Repelentu navkljub.

Čas naju je že priganjal, zato sva pustila izlet s čolnom na laguno (Laguna del Tesoro) za naslednji dan, ko se bova vračala po isti poti. Nad plažo v kraju Playa Larga sva bila kar malo razočarana. Bila je prazna in zanemarjena. Očitno v tem letnem času karibsko morje ni aktualno. Tu sva bila tudi edina turista. 

Za večerjo je bil na mizi krokodil. Okusno.

Najina Casa je bila čisto ob morju, na koncu zaliva. Dogovorili smo se za ceno, ko pa sva se 'vselila', klima ni delala. Notri vroče, zunaj pa je bil večer in so že začeli pritiskati komarji. Ko sva se pritožila so povedali, da cela vas nima elektrike in da bodo kmalu popravili. In so res. Hvala Bogu, drugače bi šel raje spat v avto.

Med zajtrkom na terasi pred najino sobo je iz morja prilezel rak in se ni dal motiti. Sploh so raki Kubi nekaj povsem običajnega. Prejšnji večer npr. je na najina vrata potrkal lastnik Case in naju peljal na rob terase in z baterijsko svetilko posvetil na vrt ob vodi, na katerem se je okoli paradižnikov paslo nekaj deset rakov. Zvečer zberejo korajžo, pridejo iz vode in se hranijo z vrtninami. Kar sva videla je bila prava invazija. Zajtrk pa sva imela začinjen z nizkim preletavanjem dvokrilca, ki je v zrak spuščal sredstvo za zatiranje komarjev. Pa dober tek.

Tukaj res ni bilo kaj za počet, zato sva se odpravila naprej. Naslednja in končna postaja je bilo izležavanje na plaži kakšnega 'all-inclusive' hotela v Varaderu. Zopet sva se ustavila pri krokodilji farmi in šla na vožnjo s čolnom po Laguna del Tesoro.

 

Čoln je teral na polno. Laguna nič posebnega, se pa tam notri skriva krasen počitniški resort s klimatiziranimi luksuznimi kolibami. Vse v redu, samo ne predstavljam si biti tam zunaj sredi vse te vode med komarji. Je pa lepo. In umaknjeno v tihoto močvirnega območja.

24.-26.6. Camaguey

Premik iz Trinidada proti Camagueyu. Na poti sva imela načrtovanih kar nekaj postankov. Najprej naju je pot peljala v Manaca Izgnana. Tam na posestvu nekdanje plantaže sladkornega trsa stoji razgledni stolp iz katerega je lastnik nadziral sužnje, ki so jih vozili iz črne Afrike. Nasadov sladkornega trsa nisva zaznala, sva se pa povzpela na stolp in razgled po ravninski pokrajini je bil res lep. Na bivši sužnjelastniši odnos spominja le še veliko temnopoltega prebivalstva v regiji. 

LP vodič je omenjal še ogled par km oddaljene Casa Guanchinango ob železniški progi, vendar tam nisva našla ničesar kar bi bilo vrednega omembe in priporočila. 

Sancti Spiritus, simpatično mesto na poti je sicer vredno postanka, ni pa se nama zdelo vredno tu prenočiti. Parkirala sva v samem centru mesta, naredila ogledni krog, ga odkljukala na seznamu in se odpeljala obiskati revolucionarja Che Guevaro. 

Zdravnik in revolucionar Ernesto Cge Guevara počiva v mavzoleju na obrobju mesta Santa Clara. Že pred mestom te na to spomni s kamnov narejena podoba.

Niti sanjalo se nama ni, kako priti do mavzoleja. Zato sva se 'prilepila' za prvi turistični avtobus, ki je pripeljal mimo. In že po nekaj minutah vožnje po obvoznici smo prispeli do velikega bronastega Ernesta, ki krasi pročelje mavzoleja. Hvala šofer. To je bilo res hitro. Notranjosti se žal ne sme slikati, tudi nahrbtnike je treba oddati v hrambo, potem pa si lahko ogledaš pičlo razstavo slik in nekaterih njegovih osebnih predmetov.

Skozi Santa Claro sva se samo zapeljala. Ker se nama center ni zdel nič posebnega, pa tudi malo sva že bila naveličana ogledov, sva nadaljevala pot proti Camagueyu. Navigacija nama je spet pomagala, da nisva izgubljala časa na poti.

Prva Casa je bila zasedena, druga (sestrina?) nama ni bila všeč, tretja (tetina?) je bila pa super. Avto sva proti plačilu pustila na bližnjem zaprtem dvorišču (tu so v centru ozke in enosmerne ulice), saj se nama je zdelo to varneje. Tetka pa prijazna in zabavna. Midva angleško, ona špansko. Najprej razlaga in izposoja(!) zemljevida mesta, dogovarjanje za večerjo pa to... Tudi tu se je začenjal nekajdnevni karneval. Dobila sva nekaj zdravstvenih in varnostnih napotkov. Predvsem čuvanje fotoaparata v gneči in priporočilo naj ne pijeva pivo lokalcev, ker bo teklo 'odzadaj'. Smo se pa nasmejali. In kakšno materinsko skrb je tetka pokazala.

Da v mestu dogaja nekaj nevsakdanjega je bilo videti na vsakem koraku. Kar na tlakovanih ulicah so kurili ognje in v velikih kotlih kuhali večerne pojedine, po ulicah so hodile povorke glasnih muzikantov...

Umetniki na delu?

23.6. - Trinidad

Pred odhodom iz Cienfuegosa sva skočila v bližnjo trgovino obnovit zaloge prigrizkov in pijače. Na parkirišču pred trgovino je k avtu pristopil preprodajalec piratske glasbe in sva se hitro zmenila za skoraj ducat CD-jev kubanske glasbe. Tako vsaj ne bo treba poslušati dolgočasnih in redkih radijskih postaj. Avto je hitro požiral kilometre ob ritmu salse in lukenj na lokalnih cestah. Pa ne samo lukenj...

Ste kdaj opazovali kako pri nas žabe, ko pride njihov čas, množično 'migrirajo' čez ceste? Tu je podobno, le da namesto žab to počnejo raki. Male, simpatične, rdeče-črne kroglice črni švigajo po cesti sem in tja med mimo vozečimi vozili. In vsake toliko slišiš 'hrsk' izpod pnevmatik. Noro. So pa zelo hitri. Nad dogodkom sva bila tako navdušena, da sva se ustavila in si jih privoščila od blizu. Slik, slik...  So pa mali vragci res hitri.

Na poti do Trinidada sva naredila še nekaj postankov. Najprej sva se ustavila v Jardin Botanico. To je nekakšen botanični vrt s palmami, bambusi, kaktusi in nekaterimi rastlinskimi vrstami, ki jih pri nas ni zaslediti. Na sliki je utrinek iz foto 'shooting-a' najinega prevoznega sredstva med palmami.

Naslednja postaja je bila Rancho Luna, dolga peščena plaža. Domačinov ogromno, tujcev pa nisva srečala. Karibsko morje je bilo toplo in kopanje se je prileglo.

Ob nadaljevanju poti sva se iz radovednosti ustavila ob napisu Laguna Guanoroca, ki sva ga opazila že med vožnjo proti plaži.

Imela sva res srečo, da sva ujela še zadnjega vodnika, ki naju je s čolničem na vesla zapeljal po veliki in plitvi laguni, kjer v zavetju močvirja in Mangrov domujejo Flamingi. Tiste velike roza kure, ja. Laguna je ob spremstvu vodnika odprta za turiste šele slabega pol leta.

Zanimivo doživetje tihe neokrnjene narave, medtem ko smo s čolničem počasi drseli po mirni plitki vodi in skušali obveslati jato teh plašnih ptic. Med veslanjem imaš ves čas občutek, da se jata Flamingov sploh ne premika, šele ko podrobno opazuješ vidiš, kako ti jata vztrajno kaže hrbet in se s počasnimi koraki oddaljuje od tebe. Če se jim 'nevarno' približaš, cela jata preklopi na letalski način in odprhuta na mirnejši konec lagune.

V Trinidad sva zaradi nepredvidenih postankov prispela šele v pozno popoldanskih urah. Navigator naju je usmeril v strogi Center, na tiste s kamni tlakovane ulice. Na trenutke sva pomislila da sva na divjem zahodu. Po okoliških ulicah konji, na njih pa 'kavboji' v škornjih z ostrogami in s klobuki. Vsaj oboroženi niso bili :) Sva vseeno raje obrnila, in šla po drugi poti iskat najino ulico.

Caso iščeš tako, da si izbereš okraj oz. ulico, ki je čim bližje mestnega jedra. Počasi voziš po njej in iščeš pročelje na katerem je obešen modri znak. Ustaviš ob cesti (prometa je malo, tako da se vedno da parkirati) in pozvoniš. Vprašaš, pogledaš in se odločiš. Je pa vedno tako, da če imajo polno ti takoj najdejo drugo lokacijo. Pa še za avto poskrbijo.

Zvečer in še naslednji dan sva si poblizu ogledala širši center mesta in karnevalsko dogajanje. Med popoldansko ploho sva se zatekla k frizerju in čas sem izkoristil za popravek frizure. Večer pa sva presedela ob Mojitu in plesnih ritmih salse. Trinidad nama je bil takoj všeč. Poglejmo si nekaj utrinkov.

Kebab mojstra:

Avto(mobilni) fotografski atelje:

Montažni WC postavljen sredi ceste. Edini odtok je cestni jašek. Si predstavljate smrad sredi vročega dneva?

Takole je izgledalo čez dan, zvečer so bile ulice in trgi nabito polni.

Po mestu so bile postavljene točilnice piva, ki je v tistih dneh res poceni. Zato ves čas videvaš pešce in konjenike s plastenkami toplega piva v roki.

Bi taksi?