4.8. (13. dan): Cat Ba- Ninh Binh Okoli 9. ure smo se odpravili iz otoka Cat Ba proti Ninh Binh-u. Na poti na jug smo si želeli ogledati pokrajino, ki ji pravijo Halong Bay na suhem. Da se nismo lovili po vmesnih postajah in iskali prave avtobusne postaje in prevoz v Haiphong-u (direktna zveza ne obstaja), smo karto za kombiniran transport raje vzeli pri agenciji. Nekoliko dražje, vendar manj stresno. Vse skupaj je na videz zelo kaotično. Klasične avtobusne karte ne dobiš, edini dokaz – listek agencije, z opisom storitve pa ti vzamejo takoj na vstopu v prvi avtobus. Vmes greš na ladjico, pa spet na bus in ves čas sprašuješ nove 'pristojne' ljudi kako naprej. In samo upaš, da te kdo ne vpraša, kje imaš karte. Ampak na koncu poskrbijo zate in te res dostavijo na cilj. Vedno.
Tako smo po skupaj 6-urni vožnji okoli pol tretje popoldan prispeli v, po našem občutku manj turistično, mesto Ninh Binh. Preostanek dneva smo križarili po mestu in tržnici.
5.8.2011 – petek (14. dan): Ninh Binh
V jutranjih urah smo si izposodili dva motorja. Vključili smo se v 'reko' motorjev in drugih prevoznih sredstev, vmes tankali gorivo in po cca. 5 kilometrih vožnje prispeli v Tam Coc.
5.8.2011 – petek (14. dan): Ninh Binh
V jutranjih urah smo si izposodili dva motorja. Vključili smo se v 'reko' motorjev in drugih prevoznih sredstev, vmes tankali gorivo in po cca. 5 kilometrih vožnje prispeli v Tam Coc.
Po naši navadi smo se najprej pregovarjali in zbijali zahtevan denar za plačilo parkirnine. Nato smo se vkrcali v čolne z glavnim in pomožnim veslačem, pravzaprav veslačicama. Zanimivo, da je bil le redek čolnar moškega spola.
Vožnja po reki sredi čudovite pokrajine je trajala kakšni dve uri. Vmes smo preveslali tri jame v skupni dolžini 250 metrov. Pokrajina res nekoliko spominja na Halong Bay, le da so med griči, namesto morja, močvirje in travniki.
Po veslanju smo se odpeljali še do pagode Binch Dong in do griča Hang Mua (Mua cave), kjer smo prehodili okoli 500 stopnic in si prislužili čudovit popoldanski razgled Tam Coc-a z okolico. Smo pa morali kar pohiteti, ker se kmalu po 17. uri prične mračiti.
Zvečer smo se z nočnim avtobusom (soft-sleeper) odpravili proti naši naslednji postaji, mestu Hue. Med čakanjem avtobusa se je pred našimi očmi zgodila prometna nesreča dveh motoristov. Eden je negiben obležal na cesti. Razen firbcev se mimoidoči za njega niso zmenili. Motorji, tovornjaki in avtobusi so vozili naprej čisto ob njegovi glavi. Brezčutnost do posameznika. Eden manj pri 90 milijonih se tukaj očitno res ne pozna.
Nazaj k avtobusu. Avtobus je pravzaprav spalnik s posteljami, ki so razporejene v 3 vrste in 2 nadstropji. Ljudje so spali tudi po tleh. Ni da ni. In da ne omenim, da mere postelj ustrezajo majhnim Vietnamcem. Med ležanjem in obračanjem smo našli tri neobičajne položaje v katerih smo sploh lahko ležali. Šele zjutraj smo ugotovil, da je imel naš "najmanjši in najkrajši" popotnik daleč najdaljšo posteljo. Grr!
Nazaj k avtobusu. Avtobus je pravzaprav spalnik s posteljami, ki so razporejene v 3 vrste in 2 nadstropji. Ljudje so spali tudi po tleh. Ni da ni. In da ne omenim, da mere postelj ustrezajo majhnim Vietnamcem. Med ležanjem in obračanjem smo našli tri neobičajne položaje v katerih smo sploh lahko ležali. Šele zjutraj smo ugotovil, da je imel naš "najmanjši in najkrajši" popotnik daleč najdaljšo posteljo. Grr!