Po zajtrku (omleta, čaj, marmelada, toast, banane) smo spakirali nahrbtnike, se poslovili in odpešačili dve ulici nižje, kjer je postajališče za avtobuse za Pyin Oo Lwin. Pa nas je premamila želja, da se na dve uri trajajočo vožnjo odpravimo s 'Pick up'-om. To je v bistvu kombi s kasonom s streho za prtljago in dvema vrstama sedežev ob straneh. In smo šli. Za 1.500 kyat po glavi. Bremza, gas, bremza. Kratki postanki za vstopanje in izstopanje. Drenjali se pa nismo. Je pa stara koreta očitno žrla več olja kot bencina. Na cilj smo prišli črni kot dimnikarji. Kako smo se smejali drug drugemu v bližnjem lokalu. Naš ciljni hotel renovirajo, zato smo iskali drugega. Po prihodu v hotel smo se morali pošteno zribati.
Popoldan je bil namenjen ogledu znamenitemega botaničnema vrta Kandawgi gardens. Nacionalni vrtovi se razprostirajo na malo več kot 380 arih in na 3.600 ft nadmorske višine. Mi smo jih obhodili v slabih dveh urah. Pogled na urejene vrtičke in nam nepoznano cvetje je bilo prava paša za oči. Pa še praznik je danes in v vrtu ogromno domačinov. Urejeni in res spedenani, japanke kar naenkrat niso bile več tako pogoste, moški v hlačah in ne v lungijih, modni dodatki na dekletih... Veseljačenje domačinov, pikniki, slikanje, petje ob kitari, ležanje na travi... Za trenutek smo kar pozabili, da smo v Burmi. Ogledali smo si tudi muzej metuljev in hroščev ter splezali na razgledni stolp.
V mesto smo se vrnili s kočijo, ki je značilna za ta kraj. Jutri je na vrsti premik v Hsipaw z vlakom. Menda je vožnja zanimiva, pa še preko znamenitega viadukta Gokteik se bomo peljali. Vreme nam pa ves čas potovanja krasno služi. Ponavadi so zjutraj mokra tla, kar pomeni, da je ponoči nekaj malega deževalo.