Ob 8.30 je odpeljal naš avtobus za Yangon . S seboj smo vzeli nekaj piškotov, ni pa dosti manjkalo, da bi ponovno kupili nezrele banane. Ker pa gre osel samo enkrat na led, smo pred nakupom eno olupili in s 'kosmatimi zobmi' odhitili na avtobus. Kakorkoli. Cesta ni bila nič posebnega, sicer pa precej boljša kot na relaciji Shwebo - Monywa. Ko smo se priklopili na dvopasovnico Mandalay-Yangon je šlo še hitreje. Ta, toliko opevana nova avtocesta je zelo zanimiva. Ni asfaltirana, ampak je zgrajena iz betonskih ploskev. Tako kot sta za časa avstroogrske pri nas gradila Marija Terezija in Franc Jožef. Po eni strani je cesta zaradi dragih cestnin prazna, po drugi strani pa je polna sprehajajočih domačinov, ki po njej odhajajo na polje in se vračajo domov, ali pa le enostavno samo posedajo ob robu.
Vožnja je trajala dlje od naše ocene, zato smo priklopili GPS na računalniku in Google Earth je pokazal, da smo že precej naprej od našega cilja. In smo šli masirat sprevodnika, ki ni uspel izdaviti niti besedice angleško. Po našem poizvedovanju tudi nihče od potnikov ni bil poliglot. Na koncu je sprevodnik rekel samo 'OK, OK'. In smo se lahko samo usedli nazaj in se prepustili toku dogodkov.
Že kar lep kos poti naprej od našega cilja je avtobus zapeljal na počivališče in tam smo presedli na lokalni avtobus, ki nas je slabi dve uri vozil nazaj gor po stari cesti do Taungoo-ja. V dežju smo iskali hotel in ga našli na odročni lokaciji. V teh malih krajih, kjer ni turistov je težko najti taksi. Ves čas ponujajo prevoz s kolesom (rikšo) ali motorjem. Nas pa je pet. In prtljaga.
Z Dr Chan-om smo razdelali plan za naslednji dan, šli večerjat in spat. Zjutraj imamo zajtrk že ob šestih. Ekipi je potrebno ves čas dopovedovati, da smo na potovanju in ne na dopustu. Danes je ves dan deževalo, želimo si da bomo imeli jutri lepo vreme. Drugače ne bo s sloni nič.
Zjutraj najprej pogled skozi okno. Jupi, ne dežuje. Po obilnem zajtrku smo se zbasali v avto in oddrveli na sever. Ob poti smo imeli čudovit razgled na kmetijske površine, kjer so kmetje orali blatna polja in sadili riž. Kasneje je pokrajina vzvalovila in na obeh straneh ceste so nas obdale plantaže tika. Plantažni tik je ista rastlina kot divji tik, le bolj skupaj ga sadijo, da raste naravnost in se ne veji toliko. Vodič nam je kazal tik po petnajstih letih, ko še ne doseže dimenzij za posek. Res raste počasi.
Med vožnjo je beseda tekla predvsem o slonih. V Burmi jih je okoli 2.000, od tega 800 divjih. S šolanjem začnejo pri treh letih starosti, traja pa polnih 16 let. Precej težje je dresirati divjega mladiča, saj ni navajen človeške bližine. Burmanski slon ima nekoliko manjša ušesa od afriškega. Tudi manjši je. Ponoči spi stoje, naslonjen na kakšno drevo in prežvekuje. Bolj drema kot spi.
Po uri in pol vožnje smo prispeli v camp. Razen ene desetletne mladičke, slonov tam še ni bilo. Menda so čez noč v gozdu nekje v okolici in jih gredo zjutraj iskat.
Imeli smo še nekaj časa, zato smo šli k reki gledat bambusne splave. V zgornjem toku reke domačini sekajo bambus, ga zvežejo v splave in pripeljejo v vas do mostu. Tam splave razkopljejo, palice znesejo iz vode in naložijo na tovornjak za prodajo.
Med opazovanjem in slikanjem splavov se je od nekod po cesti primajal prvi slon z vodnikom. Šli smo za njim in opazovali, kako ga kopa v reki. Ulegel se je v vodo, medtem ko ga je vodnik pral. Užival je kot majhen otrok. Opazili smo kako uboga na besedo. Ne bi se bilo slabo pozanimati kakšne vzgoje je bil deležen, da jo uvedemo tudi pri nas doma. Kakorkoli že, ko je bil opran so ga delavno opremili in sledil je prokaz odhoda v junglo, priprava debla in vlečenje debla na plano. Vse smo dodobra zabeležili. Itaq. Pot v gozd je bila mokra in blatna. Vsi smo se strinjali, da je prav, da se nismo odločili za odhod v delovni camp globoko v gozd, kjer niti ni pravih poti.
Potem so pripravili štiri slone za ježo. Dobro smo se namazali proti napadom letečih krvosesov in se posedli na slone. Pot po kateri smo jahali ni bila enostavna. Vsak slon je imel vodnika, ki mu je sedel bolj na glavi kot na vratu. Sloni so bili prav zabavni, igrivi kot kakšni mucki. Na trenutke jim je drselo, a so vseeno spretno hodili. Na strmem blatnem pobočju so se včasih prav simpatično zadrsali ali zasukali. Štirideset minut ježe ni malo in kar dovolj nam je bilo. Na koncu smo jih hranili še z nekimi pocastimi dobrotami. Ko smo zaključili in se usedli v koči na čaj, se je vlil dež. Dober timing, ni kaj.