Tržni dnevi so vsak dan v drugem mestu ob jezeru. Za '5 day market' je danes na vrsti Inthein. Je na kopnem in žal ne na vodi (floating). Bo pa treba ponovno tja. Dolga bo. Pa še dolgo smo spali. Po zajtrku ob skoraj pol devetih smo pospešeno hiteli po ulici, ki bi ji lahko rekli paradižnikova. Tu skladiščijo in na tovornjake nalagajo gajbice polne še zelenih paradižnikov. Ja, iz tega kar vidimo je sezona paradižnikov v polnem razmahu. Seveda je govora o tonah paradižnika. Še pred obalo nas ustavi domačin in ponudi čoln. Cena celodnevnega njema je zaradi Indeina, do katerega je treba pluti še po reki, nekoliko višja (17.000 kyat). Hitro se dogovorimo in v nekaj minutah že plujemo.
Na poti opazujemo ribiče in nasproti vozeče čolne. Ker so ceste ob jezeru slabe, gre večina potniškega in tovornega prometa po vodi. Malo nas je presenetilo, ker so ribiči lovili z 'navadnimi' mrežami in ne s tistimi fotogeničnimi stožci. Takega smo videli le enega. Na tržnico smo prispeli, ko se je večina prebivalcev okoliških vasi že vkrcevala na tovornjake in odhajala domov. Kupili smo nekaj malih daril in poskusili njihovo cvrtje. Okusno in sladko. V bližini so godli vaški godci. Nazaj na čoln se nam ni mudilo in smo krenili proti pagodi Shwe Inn Thein Paya. Kar nekaj časa smo hodili po tistih hodnikih. Nato nazaj na čoln, ogled delavnice in trgovine srebra, izdelave papirja in dežnikov, tekstila iz vlaken lotusovih stebel, ogled pagode Phaung Daw Oo Paya, kosilo, izdelava cigar in nazaj.
Sistem je povsod isti. Čolnar te izkrca pri hišici na kolih, domačin pokaže proces izdelave, na koncu pa se znajdeš v trgovini. Pogledaš in se zahvališ. Nihče ne pritiska, da moraš kaj kupiti. Vrnili smo se malo pred šesto zvečer in hiteli v center mesta, kjer smo bili dogovorjeni za pijačko s slovenskim parom. Simono in Juretom. Naj mi kdo izračuna kolikšna je verjetnost, da sredi jezera v pagodi srečaš slovenski par...
Na poti opazujemo ribiče in nasproti vozeče čolne. Ker so ceste ob jezeru slabe, gre večina potniškega in tovornega prometa po vodi. Malo nas je presenetilo, ker so ribiči lovili z 'navadnimi' mrežami in ne s tistimi fotogeničnimi stožci. Takega smo videli le enega. Na tržnico smo prispeli, ko se je večina prebivalcev okoliških vasi že vkrcevala na tovornjake in odhajala domov. Kupili smo nekaj malih daril in poskusili njihovo cvrtje. Okusno in sladko. V bližini so godli vaški godci. Nazaj na čoln se nam ni mudilo in smo krenili proti pagodi Shwe Inn Thein Paya. Kar nekaj časa smo hodili po tistih hodnikih. Nato nazaj na čoln, ogled delavnice in trgovine srebra, izdelave papirja in dežnikov, tekstila iz vlaken lotusovih stebel, ogled pagode Phaung Daw Oo Paya, kosilo, izdelava cigar in nazaj.
Sistem je povsod isti. Čolnar te izkrca pri hišici na kolih, domačin pokaže proces izdelave, na koncu pa se znajdeš v trgovini. Pogledaš in se zahvališ. Nihče ne pritiska, da moraš kaj kupiti. Vrnili smo se malo pred šesto zvečer in hiteli v center mesta, kjer smo bili dogovorjeni za pijačko s slovenskim parom. Simono in Juretom. Naj mi kdo izračuna kolikšna je verjetnost, da sredi jezera v pagodi srečaš slovenski par...
Zjutraj smo se lenobno prebujali, saj nas dogodki današnjega dne ne priganjajo. Po prijetnem večernem klepetu s Simono in Juretom ugotovimo, da imamo dovoooolj časa za potovanje. Najeli smo kolesa in se odpravili vzdolž vhodne obale jezera. Najprej smo naleteli na 'vinarijo' z degustacijo vina, ki pa roko na srce, res niso primerljiva s slovenskimi vini. Prijazen mladenič je pokazal proces. Polnilna linija je dolga kakšne tri metre, ostalo delajo na roke. Vino pa v kombinaciji kislega in grenkega okusa, nekatera pa tudi brez.
Nadaljevali smo po edini cesti do kraja Maing Thaunk. Rinili smo v hrib do 'forest manastery' s pagodo od koder je lep razgled na jezero. Slik-slik in nazaj dol.
Na drugi strani ceste je pot vodila do vasice s plavajočimi vrtovi. Med hojo po dolgem lesenem mostu smo opazovali kmete, kako se s čolni elegantno vozijo med plavajočimi vrtovi in obdelujejo svoj pridelek. Mirno in počasi. Čista nirvana. Na koncu mostu (konča se pri vodi na začetku vasi), ko smo mislili, da se bomo morali obrniti, nas je pozdravilo prijazno dekle in nas povabilo čez kanal v njeno gostilno. Naložila nas je v čolniček in prepeljala tja. Sledila je papica. Rib je pa že zmanjkalo. V celi vasi. Žal. Nazaj grede smo naleteli na žanjce riža. Sledil je nov fotošuting. Kaj bomo z vsemi temi slikami?
Za večerjo smo si zaželeli ribe. Hotelir je priporočil restavracijo v centru, kjer so menda mojstri za ribe. Ni bilo poceni, bilo pa je zelo okusno. Riba polnjena z ribo. Njami. Po takšni večerji padajo ideje. Naenkrat nismo želeli več v Mandalay, ampak pred tem v Pindayo. Tam je naravna kraška jama z 8.700 kipci Bude. Bomo zjutraj preverili ali lahko kaj naredimo z že kupljenimi avtobusnimi kartami.
Za večerjo smo si zaželeli ribe. Hotelir je priporočil restavracijo v centru, kjer so menda mojstri za ribe. Ni bilo poceni, bilo pa je zelo okusno. Riba polnjena z ribo. Njami. Po takšni večerji padajo ideje. Naenkrat nismo želeli več v Mandalay, ampak pred tem v Pindayo. Tam je naravna kraška jama z 8.700 kipci Bude. Bomo zjutraj preverili ali lahko kaj naredimo z že kupljenimi avtobusnimi kartami.