Zaradi nevihte nad Parizom smo bili v zraku kar nekaj časa v negotovosti, saj je kazalo da bomo morali pristati v Lyon-u. V tem primeru bi zamudila let proti Havani. K sreči se je vreme zadnji trenutek umirilo in smo z manjšo zamudo le pristali na letališču Pariz CDG. Let v Havano nadaljujeva z manjšo zamudo.
V Havano sva prispela skoraj po planu. Sem bil vesel, da je konec leta, saj so sedeži na AirFrance zelo natlačeni in nisem našel položaja za spanje. Sem gledal filme in čakal, da bo konec leta. In pogrešal večji komfort arabskih prevoznikov...
Menjalnica je bila še odprta, tako da sva zamenjala nekaj EUR. Malo po 18.00 uri sva bila že na poti s taksijem (25 CUC) v Center, kjer je očitno ravnokar nehalo deževati. V Casi, kjer sva imela rezervirano nočitev, so naju stlačili v majhno sobo (za 12 CUC), saj so bile večje zasedene, na eni pa so manjkala vrata. Grrr!!! Nikoli več ne rezerviram tam, kjer svetuje LP ali TripAdvisor... Sva bila pa locirana čisto na Maleconu in sva se v bližnji restavraciji tolažila ob večerji in pivu. Greva spat, zjutraj poiščeva kaj boljšega.
V Casa-h je tako, da se povsod lahko dogovoriš za zajtrk, ki je standarden: juice iz svežega sadja, narezano sadje (ananas, melona...), kava, mleko, jajčna omleta, maslo, marmelada. Zaračunajo 4 CUC po osebi. Je pa fino, saj ti ni treba že zjutraj letati naokoli in iskati zajtrk. Mirno pozajtrkuješ, če te kombinacija kava+sajde požene nekam, še to opraviš (v miru) in greš (v miru) na oglede.
Nekoga, ki je prvič na Kubi (in še posebej, če je moškega spola) najprej preseneti vozni park. Itaq sem o tem veliko bral po forumih, ampak čisto nekaj drugega je videti te limuzine iz 50-ih let v živo. Kot bi zavrtel čas nazaj. Evo, par slikic za velike fante:
V sosednji ulici sva našla simpatično Caso (25 CUC), kmalu za tem pa sva že sedela v viola kabrioletu (yes, american car!) in so naju vozili sem ter tja na eno urni ogled mestnih znamenitosti. Da dobiva malo orientacije za čas in prostor. Pa zato ker je fino. In je bilo. Res.
Pa ni trajalo dolgo, ko smo se že ustavili. Malo je bilo treba 'pošraufati' avto, saj se je zamašil dovod goriva. Smet menda. Potem pa naprej.
V sosednji ulici sva našla simpatično Caso (25 CUC), kmalu za tem pa sva že sedela v viola kabrioletu (yes, american car!) in so naju vozili sem ter tja na eno urni ogled mestnih znamenitosti. Da dobiva malo orientacije za čas in prostor. Pa zato ker je fino. In je bilo. Res.
Pa ni trajalo dolgo, ko smo se že ustavili. Malo je bilo treba 'pošraufati' avto, saj se je zamašil dovod goriva. Smet menda. Potem pa naprej.
Kasneje sva se sprehodila po centru mesta.
Zvečer sva odšla na trdnjavo, kjer vsak večer ob 20.30 uri ustrelijo s starim topom. Ta kar pošteno poči. Drugače pa je ta 'predstava' čisto brez domišljije in ni vredna vstopnine.
Zvečer sva odšla na trdnjavo, kjer vsak večer ob 20.30 uri ustrelijo s starim topom. Ta kar pošteno poči. Drugače pa je ta 'predstava' čisto brez domišljije in ni vredna vstopnine.
Naslednji dan sva šla na lov za najem avtomobila. V Casi so nama svetovali, naj greva v izposojevalnico v super-duper hotel Park Central. Tam so nama na Cubacar najprej ponujali malčka KIA Picanto za 50 CUC/dan, potem smo se pa hitro zmenili za kitajskega lepotca srednega razreda za 70 CUC/dan. Ime mu je bilo Emgrand EC718 in je bil s 14.000 prevoženimi kilometri prava izbira. Velik avto, ki nama je krasno služil vseh 10 dni vožnje po luknjastih cestah. Z njim sva prevozila blizu 2000 kilometrov. Ker je bil avto na voljo šele čez dve uri, sva izkoristila čas in odkorakala na ogled tovarne cigar (Partagas). Zanimivo in poučno. Škoda le, da ne dovolijo fotografiranja. Po ogledu sva se taksirala po avto, šla na kosilo in via Vinales.
Še slikca najinega izvoljenca:
