V potopisih iz Kube popotniki veliko pišejo, da zna biti problem najti pravo cesto iz Havane. Zato sem že doma iskal ustrezno navigacijo za Android. Programov je kar nekaj, samo kaj ko ni zemljevida Kube. Za pokušino sem iz 'Google Play' trgovine snel brezplačni program 'MapFactor Navigator', ki uporablja OpenStreetMaps (opcijsko tudi plačljive zemljevide Tom Tom...). Imajo pokrito tudi Kubo. Zadeva se je v vseh mestih, kjer sva potovala, presenetljivo dobro obnesla. Priporočam. Pot iz Havane je bila zato pravi kačji mašelj.
Utirila sva se na avtocesto proti zahodu države, oprezala za morebitnimi luknjami na cesti in opazovala dogajanje v okolici. Najprej ti v oči pade (poleg prevoznih sredstev, seveda) gruča ljudi ki sedi po križiščih, pod nadvozi ipd. Čakajo prevoz. Avtobus, avto, tovornjak, konjsko vprego, skratka nekaj, kar jih bo prepeljalo na želeni cilj. In njihova prevozna sredstva so res slaba. Namesto avtobusov se vozijo s predelanimi tovornjaki.
Tudi naju je ob počivališču na poti ustavil neke vrste uniformiranec in vljudno prosil, če peljeva malo naprej eno osebo. Ker se je menda pokvaril avtobus. OK, naj bo. Zadaj se je vsedel fant s presenetljivo dobro angleščino in nama najedal celo pot. In ker sva mu nudila 'best transport of my life', naju je povabil naj greva z njim v tovarno cigar. Je takoj za ovinkom. Nama bo vse pokazal, pa slikala bova lahko in iz velike hvaležnosti nama bo dal prgišče cigar, pa to... Je že v redu, kar ven iz avta, midva greva naprej.
Tudi naju je ob počivališču na poti ustavil neke vrste uniformiranec in vljudno prosil, če peljeva malo naprej eno osebo. Ker se je menda pokvaril avtobus. OK, naj bo. Zadaj se je vsedel fant s presenetljivo dobro angleščino in nama najedal celo pot. In ker sva mu nudila 'best transport of my life', naju je povabil naj greva z njim v tovarno cigar. Je takoj za ovinkom. Nama bo vse pokazal, pa slikala bova lahko in iz velike hvaležnosti nama bo dal prgišče cigar, pa to... Je že v redu, kar ven iz avta, midva greva naprej.
Bila sva bila že pozna, zato sva izpustila Pinar del Rio (itaq ni tam nič posebnega) in se napotila direktno v dolino Vinales, deželo tobaka. Pred spustom v dolino sva se ustavila na razgledni točki, kjer je tudi informacijska hišica.
Razgledala sva se po maketi pokrajine in se seznanila s ponudbo organiziranih izletov. Potem pa se je začelo: nujno da se takoj odločiva za jutrišnji 2,5 urni treking in podobno. Jutri bo vse prepozno. Pa tule zraven (sredi ničesar) je Casa, če iščeta prenočišče. Ne, hvala pa adijo. In kar naenkrat bi se za jutrišnji izlet dalo zmeniti tudi jutri, pa izvoli vizitko mojega frenda, ki ima krasne sobe v mestu. In je že vrtel telefon v dolino, da naju pričakajo. In naju tudi so. Na prvem križišču, kjer sva se spraševala ali zaviti levo ali desno. Je pa bila njegova 'La China' zasedena, ampak ni panike. 'Just follow me', je že vpil in skočil na kolo. Vse bomo zrihtali. In naju je peljal k svojim strašem. Lepo. Prijazno. Čisto. Mama Ada - upokojena učiteljica pa dobra kuharica. In dovolj piva na 'delovni' temperaturi. Pa Mojito delajo z medom. Za piščanca je strokovnjak mama, pripravo jastoga in ribe pa mama raje prepusti sinu. Pred večerjo še vpraša ali greva jutri jahat. Da nama lahko ugodno zrihta... Itaq, saj zato pa sva prišla sem.
Razgledala sva se po maketi pokrajine in se seznanila s ponudbo organiziranih izletov. Potem pa se je začelo: nujno da se takoj odločiva za jutrišnji 2,5 urni treking in podobno. Jutri bo vse prepozno. Pa tule zraven (sredi ničesar) je Casa, če iščeta prenočišče. Ne, hvala pa adijo. In kar naenkrat bi se za jutrišnji izlet dalo zmeniti tudi jutri, pa izvoli vizitko mojega frenda, ki ima krasne sobe v mestu. In je že vrtel telefon v dolino, da naju pričakajo. In naju tudi so. Na prvem križišču, kjer sva se spraševala ali zaviti levo ali desno. Je pa bila njegova 'La China' zasedena, ampak ni panike. 'Just follow me', je že vpil in skočil na kolo. Vse bomo zrihtali. In naju je peljal k svojim strašem. Lepo. Prijazno. Čisto. Mama Ada - upokojena učiteljica pa dobra kuharica. In dovolj piva na 'delovni' temperaturi. Pa Mojito delajo z medom. Za piščanca je strokovnjak mama, pripravo jastoga in ribe pa mama raje prepusti sinu. Pred večerjo še vpraša ali greva jutri jahat. Da nama lahko ugodno zrihta... Itaq, saj zato pa sva prišla sem.
Zjutraj ob 9. uri sva bila že na poti h konjem. Super. Bila sva sama z vodnikom. Dobila sva 'sladka' konja: Čokolado in Liziko ('čupa-čupa' po domače). Še par navodil za upravljanje konja: leva, desna, štop, in smo šli na štiri urni potep. Lepa pokrajina, samo z eno napako. Tobak tu raste novembra, decembra. Sedaj je na poljih v razcvetu koruza. Škoda. Toliko sem bral o tem tobaku, mi pa štiri ure jezdimo po koruznih poljih.
Z vmesnim postankom na razgledni točki z Mojitom v kokosu, mimo kr' ene jame in postankom pri kmetu, ki mi je zvil konkretno cigaro. Na sliki levo je najin vodnik, ponosno stoječ poleg svoje zaloge sušenega tobaka. Desno lokalec, ki je na dolgo razlagal postopek nastajanja cigare, kateri deli rastline gredo kam, eno konkretno zvil in jo zalepil z medom. Njami. Tako med kot cigara.
Takole izgleda seme tobaka:
Komu se ne bi po ježi po vročem soncu prilegla deviško bela peščena plaža s turkiznim toplim morjem? In sva že drvela severno proti 60 km oddaljenemu Cayo Levisa, otoku, ki ga s kopnim povezuje nasip s cesto. Cesta na sever je opazno slabša, naletnih lukenj v asfaltu veliko in bolj ko sva bila pri cilju, slabša je bila. Kot na Oviratlonu. Tu bi se raje izognil nočni vožnji. Sem pa ponosno parkiral, saj mi je uspelo pripeljati brez nezgode. Plaže ne bom opisoval, ker je bila že kar malo kičasta. Vsekakor pa vredna poti. Morje pa kar pretoplo. Bi bilo pa zanimivo zvedeti, kam je bila nekoč speljana ta cesta, ki se konča na peščeni obali...
Ko sonce zaide, se po pripovedovanju ameriškega kolesarskega para na plažo pripodijo komarji. Veliko njih. Zato sva počasi pospravila brisači in se odpravila k avtu. Sprednja leva guma je bila prazna, zadnja desna pa na dobri poti, da tudi ona spusti dušo. Ker se je večerilo sva hitro zamenjala eno kolo in upala da je rezerva dovolj polna. Na poti nazaj sva se ustavila na prvi črpalki, da bi napolnila drugo kritično gumi. Ful fensi kompresor, ki se ga nebi sramovale niti naše črpalke, a kaj ko ni delal. Črpalkar pa pravi: 'Ah, saj do Vinalesa bosta prišla s tem'. In sva res. Tik preden se je znočilo. So naju že nervozno čakali z večerjo, saj jih je skrbelo da ni kaj narobe. Jastog je teknil, pivo pa kot že dolgo ne. 'Za gumi pa ni panike, bova zjutraj uredila. Imam blizu prijatelja', pravi gostitelj.
'Puh-puh' še preostanka dopoldanske cigare in spat.
Z vmesnim postankom na razgledni točki z Mojitom v kokosu, mimo kr' ene jame in postankom pri kmetu, ki mi je zvil konkretno cigaro. Na sliki levo je najin vodnik, ponosno stoječ poleg svoje zaloge sušenega tobaka. Desno lokalec, ki je na dolgo razlagal postopek nastajanja cigare, kateri deli rastline gredo kam, eno konkretno zvil in jo zalepil z medom. Njami. Tako med kot cigara.
Takole izgleda seme tobaka:
Komu se ne bi po ježi po vročem soncu prilegla deviško bela peščena plaža s turkiznim toplim morjem? In sva že drvela severno proti 60 km oddaljenemu Cayo Levisa, otoku, ki ga s kopnim povezuje nasip s cesto. Cesta na sever je opazno slabša, naletnih lukenj v asfaltu veliko in bolj ko sva bila pri cilju, slabša je bila. Kot na Oviratlonu. Tu bi se raje izognil nočni vožnji. Sem pa ponosno parkiral, saj mi je uspelo pripeljati brez nezgode. Plaže ne bom opisoval, ker je bila že kar malo kičasta. Vsekakor pa vredna poti. Morje pa kar pretoplo. Bi bilo pa zanimivo zvedeti, kam je bila nekoč speljana ta cesta, ki se konča na peščeni obali...
Ko sonce zaide, se po pripovedovanju ameriškega kolesarskega para na plažo pripodijo komarji. Veliko njih. Zato sva počasi pospravila brisači in se odpravila k avtu. Sprednja leva guma je bila prazna, zadnja desna pa na dobri poti, da tudi ona spusti dušo. Ker se je večerilo sva hitro zamenjala eno kolo in upala da je rezerva dovolj polna. Na poti nazaj sva se ustavila na prvi črpalki, da bi napolnila drugo kritično gumi. Ful fensi kompresor, ki se ga nebi sramovale niti naše črpalke, a kaj ko ni delal. Črpalkar pa pravi: 'Ah, saj do Vinalesa bosta prišla s tem'. In sva res. Tik preden se je znočilo. So naju že nervozno čakali z večerjo, saj jih je skrbelo da ni kaj narobe. Jastog je teknil, pivo pa kot že dolgo ne. 'Za gumi pa ni panike, bova zjutraj uredila. Imam blizu prijatelja', pravi gostitelj.
'Puh-puh' še preostanka dopoldanske cigare in spat.