Zjutraj sem šel najprej k avtu. Po pričakovanju je druga guma spustila do konca. Z gostiteljem sva do lokalnega vulkanizerja odkotalila najprej prvo. V njej smo našli dva konkretna vijaka, kasneje v drugi pa luknjico od žeblja. Resno se je lotil popravila in mi dal doživljenjsko garancijo na svoje delo. Jaz pa njemu 30 CUC. Prav tako doživljenjsko. Grrrrr...
Še dokazni material:
Še dokazni material:
Izgubila sva nekaj ur, zato sva kar takoj krenila proti naslednji postaji - Cienfuegos (5,5 ur vožnje). In ko to poveš gostitelju že maha z vizitkami in ti priporoča Caso prijatelja na izredni lokaciji. In to se dogaja povsod. Očitno so kar dobro povezani. Sva rekla naj ne kličejo tja, ker bova morda zavila v drug kraj in tam prenočila.
Z Navigatorjem sva se lepo navigirala skozi center Cienfuega proti Punta Gorda, potem pa je neka lokalka že skakala ob cesti. Ola! Ja matr, saj sva rekla naj ne kličejo. In sva šla tja spat. Sicer sva pa imela namen le prespati in takoj naslednji dan naprej. Malo so bili razočarani, ker sva rekla da bova večerjala v mestu, ne pri njih. Bodo že preživeli.
Mesto ni nič posebnega. BiciTaxi naju je zapeljal do restavracije, potem pa sva med večernim sprehodom po centru zbežala pred nevihto v bližji bar ob parku Jose Marti. Na Mojito in Pina Colado. Pogosto se v pogovor zaplete lokalec, ki te nato prosi če mu kupiš pijačo ali prosi za denar. 'Izvoli, samo daj mi mir'. Saj ne da sva negostoljubna, ampak ko te že tisočič vprašajo od kod si in pohvalijo Rusijo in namignejo da je pri nas zdaj hladno, se ti res ne da več razlagati kje je Slovenija. Pohvala pa tistim kubancem, ki po zaslugi nogometa in hokeja poznajo Slovenijo ali celo znajo našteti večino EX YU republik. In ni jih bilo malo.