Premik iz Trinidada proti Camagueyu. Na poti sva imela načrtovanih kar nekaj postankov. Najprej naju je pot peljala v Manaca Izgnana. Tam na posestvu nekdanje plantaže sladkornega trsa stoji razgledni stolp iz katerega je lastnik nadziral sužnje, ki so jih vozili iz črne Afrike. Nasadov sladkornega trsa nisva zaznala, sva se pa povzpela na stolp in razgled po ravninski pokrajini je bil res lep. Na bivši sužnjelastniši odnos spominja le še veliko temnopoltega prebivalstva v regiji.
LP vodič je omenjal še ogled par km oddaljene Casa Guanchinango ob železniški progi, vendar tam nisva našla ničesar kar bi bilo vrednega omembe in priporočila.
Sancti Spiritus, simpatično mesto na poti je sicer vredno postanka, ni pa se nama zdelo vredno tu prenočiti. Parkirala sva v samem centru mesta, naredila ogledni krog, ga odkljukala na seznamu in se odpeljala obiskati revolucionarja Che Guevaro.
Zdravnik in revolucionar Ernesto Cge Guevara počiva v mavzoleju na obrobju mesta Santa Clara. Že pred mestom te na to spomni s kamnov narejena podoba.
Niti sanjalo se nama ni, kako priti do mavzoleja. Zato sva se 'prilepila' za prvi turistični avtobus, ki je pripeljal mimo. In že po nekaj minutah vožnje po obvoznici smo prispeli do velikega bronastega Ernesta, ki krasi pročelje mavzoleja. Hvala šofer. To je bilo res hitro. Notranjosti se žal ne sme slikati, tudi nahrbtnike je treba oddati v hrambo, potem pa si lahko ogledaš pičlo razstavo slik in nekaterih njegovih osebnih predmetov.
Skozi Santa Claro sva se samo zapeljala. Ker se nama center ni zdel nič posebnega, pa tudi malo sva že bila naveličana ogledov, sva nadaljevala pot proti Camagueyu. Navigacija nama je spet pomagala, da nisva izgubljala časa na poti.
Prva Casa je bila zasedena, druga (sestrina?) nama ni bila všeč, tretja (tetina?) je bila pa super. Avto sva proti plačilu pustila na bližnjem zaprtem dvorišču (tu so v centru ozke in enosmerne ulice), saj se nama je zdelo to varneje. Tetka pa prijazna in zabavna. Midva angleško, ona špansko. Najprej razlaga in izposoja(!) zemljevida mesta, dogovarjanje za večerjo pa to... Tudi tu se je začenjal nekajdnevni karneval. Dobila sva nekaj zdravstvenih in varnostnih napotkov. Predvsem čuvanje fotoaparata v gneči in priporočilo naj ne pijeva pivo lokalcev, ker bo teklo 'odzadaj'. Smo se pa nasmejali. In kakšno materinsko skrb je tetka pokazala.
Da v mestu dogaja nekaj nevsakdanjega je bilo videti na vsakem koraku. Kar na tlakovanih ulicah so kurili ognje in v velikih kotlih kuhali večerne pojedine, po ulicah so hodile povorke glasnih muzikantov...
Prva Casa je bila zasedena, druga (sestrina?) nama ni bila všeč, tretja (tetina?) je bila pa super. Avto sva proti plačilu pustila na bližnjem zaprtem dvorišču (tu so v centru ozke in enosmerne ulice), saj se nama je zdelo to varneje. Tetka pa prijazna in zabavna. Midva angleško, ona špansko. Najprej razlaga in izposoja(!) zemljevida mesta, dogovarjanje za večerjo pa to... Tudi tu se je začenjal nekajdnevni karneval. Dobila sva nekaj zdravstvenih in varnostnih napotkov. Predvsem čuvanje fotoaparata v gneči in priporočilo naj ne pijeva pivo lokalcev, ker bo teklo 'odzadaj'. Smo se pa nasmejali. In kakšno materinsko skrb je tetka pokazala.
Da v mestu dogaja nekaj nevsakdanjega je bilo videti na vsakem koraku. Kar na tlakovanih ulicah so kurili ognje in v velikih kotlih kuhali večerne pojedine, po ulicah so hodile povorke glasnih muzikantov...
Umetniki na delu?
